Nekdanji dijaki Gimnazije Kranj, ki so pred 50 leti maturirali, skupaj s profesoricami Francko Vencelj, Elo Teran in Ljubo Bertoncelj / Foto: Tina Dokl
Nekdanji dijaki Gimnazije Kranj, ki so pred 50 leti maturirali, skupaj s profesoricami Francko Vencelj, Elo Teran in Ljubo Bertoncelj / Foto: Tina Dokl
Po petdesetih letih nazaj v šolo
Pred petdesetimi leti so maturanti Gimnazije Kranj s ponosom zakorakali skozi vrata zrelosti. Njihov maturantski sprevod je tistega leta celo krasil naslovnico Gorenjskega glasa. Pol stoletja kasneje se jih je okoli sedemdeset znova srečalo, se sprehodilo po hodnikih svoje nekdanje šole in obujalo spomine na čase, ki so bili zelo drugačni od teh, ki jih poznajo zdajšnje generacije gimnazijcev.
Pred pol stoletja so kot sveži maturanti z veseljem in malce treme zakorakali v svet odraslosti, danes pa so se – modrejši, izkušeni in z veliko topline – ponovno vrnili tja, kjer se je začela njihova pot. Čeprav so se razredi razkropili po različnih življenjskih poteh, jih povezuje nekaj, česar se ne da pozabiti: skupni spomini, skupne vrednote in šola, ki jim je dala več kot le znanje.
»Bili smo štirje razredi, približno sto maturantov,« je povedal Marjan Triler, član organizacijskega odbora srečanja. »Naš razred Č se srečuje vsako deseto leto, nekateri celo vsako leto. Pripravimo tudi kaj posebnega – CD, DVD, tokrat pa smo naredili film. Obujamo spomine, ki so neprecenljivi.« Njegov pogled na gimnazijo je jasen: bila je šola za življenje. »To so bili drugačni časi. Generacija, ki je polovico življenja preživela v socializmu, drugo polovico pa v samostojni Sloveniji. Takrat smo maturirali v tednu, ko sta bila v Kranju Tito in Kim Il Sung – precej simbolično. Matura pa je bila pravi zrelostni izpit.« Triler je poudaril, da so jim profesorji dali izjemno široko znanje, kar so spoznali šele na fakultetah. Čeprav je bilo učenje pod pritiskom in je osip dosegal od 25 do 30 odstotkov, so bili dijaki spoštljivi, profesorji pa avtoriteta. »Danes tega strahu ni več, a tudi standardi so se spremenili. Takrat smo vedeli, kaj je spoštovanje in kje je meja med učiteljem in učencem.«
Marjan Rems, še en izmed članov te generacije, je svoje gimnazijsko obdobje opisal kot najlepša leta življenja. »Bili smo izjemno povezani, srečevali smo se že na pol leta. Učili so nas profesorji, ki so bili zelo človeški in korektni – pravi vzorniki. Takrat se nam je zdelo težko, danes pa vem, da so bila to najlepša leta. Naučili so nas discipline in tega, da moraš sistem sprejeti. Če si hotel na medicino, si moral vedeti, koliko točk potrebuješ – in se temu prilagoditi. Moji starši enkrat niso bili na roditeljskem sestanku – vse podpise sem ponaredil,« je povedal v smehu. Marjeta Podlipnik je dodala, da je bila gimnazija odlična odskočna deska. »Z lahkoto smo opravili sprejemne izpite. Profesorji so nas naučili ogromno, imeli so avtoriteto, mi pa smo vedeli, kje je naše mesto. Pri nas ni bilo toliko pritiska glede ocen – danes je katastrofa, če ni petka. Takrat so bile ocene le del poti, ne pa cilj sam po sebi.«
Po ogledu šole in uradnem delu srečanja so se nekdanji sošolci zadržali v sproščenem klepetu, obujali spomine, pregledovali stare fotografije in se veselili ponovnega snidenja. Marsikdo se je znova spomnil prve simpatije, zahtevnega izpita, šolske klopi ali nagajivega komentarja iz zadnje vrste. Vsem pa je bilo skupno eno: hvaležnost. Hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj. Za učitelje, ki so jim dali znanje in zgled. In za vezi, ki so kljub času ostale trdne.