Po osemdesetih letih

Pretekli teden je ena izmed kranjskih gimnazij za dijake organizirala okroglo mizo ob 80. obletnici končanja druge svetovne vojne. Dogodek je povezoval profesor zgodovine. Sodelovala sva profesorica zgodovine iz Filozofske fakultete iz Ljubljane in jaz. Ona je kratko predstavila vzroke za začetek druge svetovne vojne, jaz posledice vojn za potomce udeležencev vojn. Dijaki so zavzeto in mirno poslušali. Očitno se jih je tematika zelo dotaknila.

V vojni je sodelovalo več kot sto milijonov pripadnikov oboroženih sil, vojna je terjala približno šestdeset milijonov žrtev, še šest milijonov v povojnih pobojih. G. Santayana je povedal: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo ponavljajo.« Ta rek je bolj pomenljiv, kot se zdi na prvi pogled. Ko opazujemo dogodke po svetu, smo priča različnim kriznim žariščem (Ukrajina, Gaza, Tajvan, Demokratična republika Kongo …) in svet s strahom spremlja razvoj dogodkov na geopolitični ravni.

Slabo poznavanje lastne zgodovine, celo nepoznavanje zgodovine, odnosov, strahov, tegob naših prednikov, privede do ponavljanja istih vzorcev, ki se jih niti ne zavedamo niti ne poznamo njihovega vzroka.

Izjava profesorice zgodovine Filozofske fakultete v Ljubljani: »Ko se grozote zadnje vojne pozabijo, obstaja resna nevarnost, da vzplameni nova. Zato je prav, da se pogovarjamo o vzrokih, zablodah, nasilju, nedolžnih žrtvah … in tudi o tem, kako hitro lahko zdrsnemo v sovraštvo, če ne znamo ali nočemo prepoznati opozoril, ki ustvarjajo okoliščine, ki omogočajo izbruh vojne. Danes sem imela priložnost govoriti z dijaki, ki so me navdušili s svojo zrelostjo in vprašanji. Zgodovina ni nekaj oddaljenega, zgodovina je živa. Zato govôrimo. Sprašujmo. Poslušajmo. Hvaležna sem za pogovor, ki daje upanje.«

In moj povzetek (vse bo objavljeno na družbenih omrežjih): Zelo sem bil vesel, da smo lahko pred dijaki govorili o drugi svetovni vojni. To, da mladi poslušajo o vzrokih in posledicah vojn, daje upanje. Naši očetje in dedki, mame in babice so doživeli neizmerno trpljenje – preživetvene strahove, grozo smrti, žalost ob izgubi najbližjih, krivdo in sram zaradi lastnih dejanj, razočaranje ob izgubljeni mladosti … Naša človeška narava je taka, da se to trpljenje pogosto prenaša naprej na naslednje rodove – kot nevidna senca, ki ostaja v družini in družbi. Najzanesljivejši način prenosa te bolečine je molk. Zato je ključno, da govorimo – o dejstvih in tudi o tem, kako so posamezniki vojno doživljali od znotraj, v sebi. Potrebujemo prostor, kjer lahko najprej spoštljivo poslušamo trpljenje drugega. Sočutje – ne ideologija – je tisto, kar nas lahko zbliža. Le če si upamo slišati in sprejeti bolečino drug drugega, se bomo kot skupnost lahko premaknili naprej.