Po Apeninskem polotoku, 6. del

Po dežju dan prej nas je tisto jutro pričakalo sonce. Pred nami je bila še ena slikovita etapa po valoviti notranjosti dežele Marke. Za ogrevanje nas je čakalo štirikilometrsko vzpenjanje do starega jedra Corridonie, mesta, ki se je sprva imenovalo Pausula, od leta 1931 pa nosi ime po sindikalistu Filippu Corridoniju.

Po spustu iz mesta smo se znova podali v griče. Kolesarjenje skozi srce dežele Marke je bilo pravi užitek: polja sončnic, oljčni nasadi, vinogradi in nenehno spreminjajoči se razgledi. Oznake ob cestah so vabile na turistične kmetije, pot pa nas je vodila tudi mimo naravnega parka Boschetto, ki ga je v 16. stoletju zasnoval škof Niccolò Bonafede iz bližnjega nesta Monte San Giusto.

Pot se je spet spustila v dolino in nato dvignila do vasice Monte San Pietrangeli, ugnezdene med gorovjem Sibillini in Jadranom, z bogato zgodovino, ki sega v rimski čas. Vhod v zgodovinsko središče varujeta dva kamnita leva, tiha stražarja iz nekih davnih časov.

Vzpona še ni bilo konec – nadaljeval se je do Colle Cerreta. Nato smo uživali v štirikilometrskem spustu skozi Le Grazie in Magliano di Tenna do San Filippa. Po prečkanju reke Tenna smo nadaljevali v Grottazzolino in se povzpeli v petkilometrski klanec do kraja Montottone, vasi lončarjev. Sledilo je nekaj valovitih kilometrov ter vožnja mimo srednjeveške vasice Monte Rinaldo, v bližini katere se nahaja arheološko najdišče iz 2. stoletja pr. n. št. Zatem je sledil spust v idilično dolino Valdaso, mimo lepo ohranjenega mlina papeža Siksta V. in do Madonne del Lago, kjer nas je čakal spremljevalni kombi.

Po odmoru za malico smo zagrizli v petkilometrski klanec. Na vrhu nas je z bližnjega hriba pozdravil Montedinove, še eden izmed številnih krajev v Markah, ki so običajno na vrhu gričev. Pot se je valovito nadaljevala skozi San Martino in Bernardello, nato pa smo uživali v dolgem spustu skozi Monte, Ripaberardo in Sant'Angelo v dolino reke Tronto. Cilj etape, ki je veljala za najzahtevnejšo na celotnem kolesarjenju – 82 kilometrov in 1.714 višinskih metrov – je bil Ascoli Piceno.

Po prihodu nas je več obiskalo bližnji servis koles. Meni se je že zjutraj na prvem klancu pretrgala pletenica prednjega menjalnika, zato je bila veriga ves dan na najmanjšem zobniku. Za klance je bilo to povsem ustrezno, navzdol pa je šlo tudi brez pedaliranja.

Pred večerjo smo se sprehodili po mestu Ascoli Piceno, zgodovinskem mestu s približno 46.000 prebivalci, ki je nastalo ob starodavni solni cesti Via Salaria. Staro mestno jedro s stavbami, zgrajenimi iz kamna, imenovanega travertin, nas je navdušilo, še posebej Piazza del Popolo, eden najlepših trgov v Italiji.