Po Apeninskem polotoku, 5. del

Jutro v Fabrianu, mestu s približno 30.000 prebivalci, je bilo mirno in skoraj lenobno. Vremenska napoved ni bila obetavna – dež naj bi vztrajal ves dan. Nekateri so se zato odločili za prevoz s spremljevalnim kombijem, kjer pa je bilo število sedežev omejeno. Ostali smo se pripravili na kolesarjenje v dežju.

Prvi kilometri so se začeli z zelo strmim klancem po cesti, ki se je vzpenjala čez hrib, pod katerim skozi predor poteka državna cesta 76, ki povezuje deželi Umbrija in Marke z Jadranskim morjem. Klanec nas je dobro ogrel, dež pa je medtem ponehal, zato je dežna oprema hitro postala odveč.

Nadaljevali smo po značilni gričevnati pokrajini dežele Marke. Sledilo je več vzponov in nekaj kratkih spustov, ki so za trenutek prekinili napor. Na prvih desetih kilometrih smo se povzpeli za 200 višinskih metrov do najvišje točke dneva v bližini motokros proge Gina Libani Repetti. Od tam smo naslednjih deset kilometrov uživali v spustu skozi Esanatoglio do mesta Matelica.

Sledil je nov štirikilometrski vzpon in prav toliko dolg spust do kraja Selvalagli, od koder smo nadaljevali po glavni cesti skozi San Severino Marche, mesto z 11.000 prebivalci. Za mestom se je cesta ponovno začela vzpenjati na planoto, od koder se je odprl lep razgled na mesto Tolentino in železniški most Ponte della Ferrovia, ki se elegantno dviga nad pokrajino. Most je eden izmed dvajsetih viaduktov na železniški progi Civitanova Marche–Fabriano, ki povezuje notranjost dežele Marke z obalo Jadrana.

V vasici San Giuseppe se je cesta obrnila navzdol proti dolini in nas pripeljala do kraja Zona Cisterna. Od tam nas je čakalo še dvajset kilometrov vožnje po dolini reke Chienti. Glede na jutranjo napoved smo imeli z vremenom kar srečo, saj razen rahlega dežja takoj po odhodu iz hotela ni več padalo.

Nova napoved je obetala padavine ob 13. uri, zato smo se odločili, da tokrat izpustimo daljši postanek za malico. Kolesarili smo v več skupinah; najhitrejši so bili v hotelu še pred dežjem, ostale pa je ujela ploha, na srečo šele v dolini. Nekateri so si nadeli dežna oblačila in nadaljevali proti cilju, drugi pa smo se odločili za postanek v obcestnem lokalu. Ker je satelitska slika kazala približno uro padavin, nato pa vsaj eno uro brez dežja, smo raje počakali, da se je vreme izboljšalo. V zadnjem delu nas je pot vodila skozi kraje Piane della Rancia, Casette Verdini in Sforzacosto do hotela v predmestju Corridonije.

Etapa je bila dolga 70 kilometrov, s skupno 840 višinskimi metri – morda nekoliko lažja od prejšnjih, a nič manj slikovita. Pokrajina dežele Marke nas je znova navdušila s svojo razgibanostjo.