Po Apeninskem polotoku, 4. del

Noč v hotelu Mamiani je minila prehitro. Nismo utegnili izkoristiti dodatne ponudbe »Kí-spa«, zato smo morali za svojo živ­ljenjsko energijo (či) poskrbeti kar sami. Tudi ime hotela je prebudilo našo radovednost. Grof Terenzio Mamiani della Rovere, italijanski pisatelj, filozof, diplomat in politik, je bil rojen v bližnjem Pesaru.

Pred odhodom sem moral zamenjati preluknjano zračnico, ki mi je povzročala težave že prejšnji dan, ko je tik pred ciljem dokončno spustila. Iz hotela smo se povzpeli proti središču Urbina, renesančnega dragulja, kjer se je rodil slikar Rafael. Stolnica in Vojvodska palača sta se bleščali v jutranjem soncu.**

Iz mesta smo se po valoviti pokrajini spustili proti Fermignanu, kjer nas je pričakal mogočen rimski most čez reko Metauro, pod katerim so se v soncu bleščali slikoviti mestni slapovi. Na eni strani stoji obrambni stolp Torre delle Milizie, sprva zgrajen za obrambo, pozneje pa namenjen pobiranju mostnine, ob njem pa stavba nekdanje papirnice.

Za Fermignanom se je začel petkilometrski vzpon po gričevnati pokrajini, sledil pa je prav tolikšen spust v Acqualagno. Nadaljevali smo po Via Flaminia ob reki Burano navzgor skozi kraja Smirra in Ponte Rosso. Cesta sledi trasi starodavne rimske poti, ki je povezovala Rim z obalo pri Riminiju.

Blag vzpon nas je pripeljal do zgodovinskega mesta Cagli. Vanj smo vstopili po novem mostu Ponte Terenzio Mamiani, zgrajenem leta 2011 ob 150. obletnici združitve Italije. V bližini stoji starodavni rimski most Ponte Mallio. V staro jedro smo zapeljali skozi mestna vrata Porta Lombarda, kjer so nas pozdravile glavne znamenitosti: obrambni stolp Rocca Torrione, mestna hiša in gotska cerkev sv. Frančiška iz 13. stoletja.

Za Caglijem se je cesta začela vzpenjati na planoto skozi kraje Fornace, Grumale, Frontone, Petrara, Pianello in Colombrara. V petnajstih kilometrih smo premagali približno 300 višinskih metrov. Pokrajina dežele Marke je valovita – malo gor, malo dol. Tik pred Serra Sant'Abbondio nas je čakal kombi z malico, pred tem pa še prijetno presenečenje: ena izmed naših kolesark je praznovala rojstni dan, zato smo nazdravili s kozarcem šampanjca.

Cesta se je nato prevesila navzdol proti Sassoferratu, od tam pa se je vzpenjala ob železnici skozi Berbentino do Molinaccia. Sledil je še spust skozi La Posto in industrijsko cono do cilja etape v mestu Fabriano, ki leži ob vznožju Apeninov in je znano po svoji dolgoletni papirni tradiciji.

V Fabriano smo po 75 prevoženih kilometrih in 1100 premaganih višinskih metrih prispeli utrujeni, a zadovoljni. Dan je bil dolg in zahteven, a nam je v zameno ponudil veliko lepih trenutkov, prijetno družbo in zanimive poti.