Po Apeninskem polotoku, 10. del

Deseto etapo smo začeli v San Severu, mestu na ravnini Tavoliere. Leži dobrih 90 metrov nad morjem, zahodno od polotoka Gargano – tiste značilne »ostroge« na italijanskem »škornju«. Prav proti temu gorskemu masivu smo bili namenjeni. Gargano je večinoma zavarovan kot narodni park, deloma poraščen z ostanki starodavnih hrastovih in bukovih gozdov, ki jih je v svojih Odah omenjal že Horacij. Najvišja točka polotoka, Monte Calvo, se nahaja na 1065 metrih nad morjem.

Prvih 22 kilometrov smo kolesarili po ravnini. Vozili smo se po ozkih, neprometnih lokalnih cestah, sicer asfaltiranih, a marsikje precej načetih. Pokrajina je bila odprta in mirna: vinogradi, oljčni nasadi, polja in travniki, ob cestah pa dolgi drevoredi. Naselij skoraj ni bilo; le ovčja čreda, ki nam je prekrižala pot, nas je za nekaj časa prisilila k postanku.

V vasici Villanova, na vsega 24 metrih nadmorske višine, se je ravnina končala. Pred nami je bil enajstkilometrski vzpon proti planoti Gargana. Panoramska cesta z desetimi serpentinami se je vila navzgor, razgledi pa so se z vsakim zavojem širili. Pod nami se je razprostirala Tavoliere z vetrnicami, polji in oljčniki, ob cesti so rasli kaktusi, prometa pa je bilo komaj kaj. Skoraj pri vsakem desnem ovinku se je v daljavi prikazoval Rignano Garganico, naš prvi cilj na planoti. Kraj leži na 590 metrih nadmorske višine in ponuja čudovit razgled na Tavoliere, največjo ravnino južne Italije.

Sledilo je še pet kilometrov rahlega vzpenjanja, nato pa razgibana vožnja po planoti. Skoraj 27 kilometrov smo kolesarili po cesti, ki se je ves čas rahlo spuščala in dvigovala; najvišja točka etape pa je dosegla 676 metrov. Peljali smo se skozi San Marco in Lamis, mesto, povezano s svetiščem sv. Mateja apostola, nato pa v San Giovanni Rotondo. Tam nas je čakal spremljevalni kombi in daljši postanek za malico. Mesto je znano po sv. Piju iz Pietrelcine, kapucinskem menihu, katerega posmrtni ostanki so shranjeni v tamkajšnjem svetišču.

Po malici se je cesta kmalu prevesila navzdol. Dvanajstkilometrski spust proti morju nas je pripeljal v Manfredonijo. Na razgledni točki Belvedere – Golfo di Manfredonia smo se ustavili in uživali v pogledu na zaliv ter mesto ob obali.

Etapo smo zaključili v Manfredoniji, v mestu ob istoimenskem zalivu. Nad obalo bdi grad Svevo-Angioino-Aragonese, ki spominja na dolgo in razgibano zgodovino tega prostora. Za nami je bila zadnja »gorska« etapa letošnjega kolesarjenja: iz širne ravnine Tavoliere smo se povzpeli v južni del gorovja Gargano in se ob koncu dneva spustili do obale.