Pank pod zvezdami

Koncertna dogajanja v kranjskem Trainstation SubArtu ostajajo fizični dokaz, da skupnost še vedno obstaja – glasna, živa in brez algoritmov. Festival je vsakoletni ritual srečevanja, ko v glasbenem ritmu poletnih noči dlan še lahko najde dlan. In prav v tem duhu je petkov večer, ko sta isti oder zavzela Marky Ramone z Blitzkrieg in Niet, postal eden izmed vrhuncev letošnjega Subarta.

Le redki vedo, da je Marky Ramone že v sedemdesetih soustvarjal pank, še preden je ta dobil ime, in da je za Ramones tudi pisal, ne le igral. Danes, ko še kot edini preživeli iz klasične postave udari po bobnih, udari čas nazaj. Bobnarski metronom newyorškega panka, mož, ki je z Ramonesi odigral tisoče koncertov, je kranjskemu občinstvu serviral čisti, nefiltriran naboj benda – nobene odvečne patine, samo 1-2-3-4! Vse od Blitzkrieg Bop do I Wanna Be Sedated je zazvenelo tako, kot mora: hitro, surovo, neposredno. »Ramones nikoli niso šli iz mode, ker nikoli niso sledili modi. In dokler bom igral bobne, bodo še vedno živi,« pravi Marky Ramone – in mi mu verjamemo. Ne le zaradi neomajne discipline v igranju, temveč ker so pesmi, ki v dveh minutah vsebujejo več resnice kot mnogi romani, še vedno žive. Kranj je doletela čast slišati pravi pank – ne posnet ne skopiran, ampak odigran z roko, ki je pisala zgodovino.

Po njihovem nastopu pa se napetost ni zmanjšala, le preoblikovala. Oder so prevzeli Niet, z njimi pa glas notranje bolečine, iskanja smisla, dvoma in vprašanj, ki ne potrebujejo odgovora, ampak verz. Legende pank roka so z izbranim, a udarnim repertoarjem – od Lep dan za smrt do Depresije – pometle z generacijskimi razlikami. Pred odrom so se tako gnetli petnajstletniki in petdesetletniki, vsak z lastnim razlogom, a istim srčnim utripom. Niet niso le bend, so občutek, da je kljub vsemu vredno kričati, pa četudi na koncu ostanejo le odmevi – Perspektive – osamljenih ulic.

Festival Subart Open Air, katerega veliki finale bo v torek, 29. julija, s koncertom izjemne švedske zasedbe Soen, znova dokazuje, zakaj ga Kranj in širše okolje nujno potrebujeta. To ni zgolj koncertna serija, temveč gostoljubna republika glasbe in idej, v kateri se zbirajo mladi, stari, uporniški in radovedni. Takšni večeri, v katerih nastopijo ikone svetovnega in domačega panka, ne gradijo le kulture – gradijo skupnost. V času, ko se svet vsak dan bolj drobi in ruši, je to morda edina prava revolucija.