Ostati skupaj

Pridejo pari na terapijo z mislijo: »Na začetku sva se imela rada. Precej se je spremenilo. Kaj se je zgodilo?«

Ko gledamo pare, ki ostanejo skupaj desetletja, bi lahko rekli, da so imeli več sreče. Toda raziskave o partnerskih odnosih kažejo nekaj drugega. Na žalost je res tako, da se zadovoljstvo v paru z leti zmanjša. Vendar je to povprečje in nikjer ne piše, da to velja tudi za naju. Dolgotrajni odnosi običajno ne temeljijo samo na ljubezni. Temeljijo na več stvareh hkrati. Pomembna je navezanost – občutek, da je partner varno mesto, kjer smo sprejeti –, da nas nekdo doma čaka. Še bolj pomembna je zavezanost najinemu odnosu – odločitev obeh, da odnos ohraniva tudi takrat, ko ni lahko – ko sva odtujena, ko se jeziva in prepirava, ko bi kar najrajši odšel na svoje, ko moža/žene niti videti ne moreš več. Še kako je pomembna intimnost, torej sposobnost, da drug drugemu povemo, kaj čutimo in kaj potrebujemo. Pari zelo pogosto poročajo, da niso slišani v težkih trenutkih, hkrati pa doma ne morejo deliti veselih doživljajev in uspehov. Zadovoljstvo v zakonskem odnosu je nato le še posledica vsega naštetega.

Zanimivo je, da pari, ki ostanejo skupaj dolgo časa, nimajo nujno manj težav kot drugi. Razlika je predvsem v tem, kako se s težavami spopadajo. Predvsem se težavam ne izogibajo in jih ne pometajo pod preprogo. Ne odidejo stran, ne gredo v gostilno, ne pobegnejo v svoje hobije. Konfliktov ne razumejo kot konec odnosa, ampak kot nekaj, kar je mogoče predelati.

Ne moremo zanikati vpliva našega otroštva na kasnejše odnose. Ljudje, ki so kot otroci doživeli več varnosti, pogosto lažje gradijo stabilne odnose. Vendar mi nismo določeni z našo zgodovino. Veliko se da popraviti. V parih je to na začetku težka naloga, kasneje ugotovimo, da ravno v intimnih odnosih lahko postajamo boljši. Kasnejše izkušnje lahko postopoma spremenijo način, kako se povezujemo z ljubljenimi osebami.

Čustvena povezanost sama po sebi še ne pomeni stabilnega odnosa. Dva človeka sta lahko zelo navezana drug na drugega, pa kljub temu ne ostaneta skupaj. Za dolgotrajen odnos je potrebna tudi zavestna odločitev: želim ostati, želim graditi skupno prihodnost in želim se s tabo postarati. Dolgotrajni odnosi zato niso popolni odnosi. So odnosi, v katerih se partnerja učita, včasih tudi padeta, potem pa poskusita znova.

Morda je prav v tem skrivnost odnosov, ki trajajo: ne popolnost, ampak pripravljenost, da ostanemo povezani tudi takrat, ko ni lahko. Ostati skupaj v nepopolnosti. Si najprej sebi priznati nepopolnost, kajti tako bom lažje sprejel tudi tvojo nepopolnost (sitnarjenje, samovoljo, muhavost, nezmožnost sprememb). Dvojina ima več prednosti kot samost.