Ona in on

On: manj govori, več je sam s seboj, premišljuje o sebi, družini, ženi in o odnosih, je skrben za družino, za službo, delno za gospodinjstvo, poklicno skrbi za druge ljudi, težko se jezi, še najbolj ga jezi, da drugim ne zna pravočasno postaviti meje, namesto tega pa zelo hitro pade v žalost in nemoč, sledi užaljenost, ki noče in noče stran. Ona: polna energije, uspešna v službi, ima odgovoren vodstveni položaj, na vse se spozna, hitro dela in še hitreje misli, zelo razumski pristop do življenja, hitro se jezi (še posebej doma), in če z jezo ne doseže cilja, začne sramotiti ljudi okoli sebe – tudi svojega moža. Kmalu ugotovi, da je nespodoben, počasen, zasanjan. Onadva: večni problem njenega dolgega jezika in grdih besed do moža, njegova užaljenost in umik, sledi njeno samoobtoževanje s krivdo, ker ga je prizadela. Sedaj je ona v kopalnici s krivdo, on v kurilnici z užaljenostjo. V resnici pa vsak s svojo samoto in tišino: tiha maša, slika obstaja – zvoka ni. Traja nekaj dni, da začneta pogrešati drug drugega. Nekdo spregovori, počasi pride bližina. Ponovitev kmalu pride.

Kako ven iz tega začaranega kroga? Sprejeti morata dejstvo, da sta zelo različna. V odnosih se ustvarja čustvena energija. Tega ne moremo preprečiti, lahko jo pa pravočasno preusmerimo sebi v prid. Velja tudi pravilo, da imamo v intimnih odnosih pravico zahtevati dostojanstvo. In da moramo prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. V gornjem primeru mora on prevzeti odgovornost za ne-ukrepanje in užaljenost, ona pa odgovornost za svojo jezo in za sramotilne besede.

Kaj naj on konkretno naredi? Ko naslednjič žena reče npr.: »Kako si nesposoben?«, »Tako si počasen!«, »Neumen si«, »Bodi tiho!«. To je sramotenje in to je njen problem. Njegova dolžnost je, da ji postavi mejo. Najprej naj si pove, da je lahko trden in miren hkrati. Lažje bo to naredil, če bo zaznal lastno težo na svojih stopalih ali svojo težo v stolu. In naj še razširi pogled v prostor. Nato naj mirno, odločno, počasi in s pogledom reče – samo en stavek: »Ne tako z menoj!«, »Povej brez napada!«, »Brez žalitev!«, »Ne dovolim takšnega tona!«. Na koncu je klicaj, ne pika. Brez pojasnjevanja. Tako se postavi meja in čustvena energija gre v jezo in ne v užaljenost. To je ključno. On ne bo ure in ure (ali več dni) užaljen. Ona pa bo osupla, ker je dobila mejo. Končno ji je nekdo kratko pokazal mejo, ker si je sama sebi ne zna postaviti. Cilj ni, da on zmaga. Cilj je ustaviti sramotenje in zaščititi dostojanstvo. Če meja ni spoštovana, naj se gospod umakne v drugi prostor ali gre na sprehod.

V kopalnici krivda, v kurilnici užaljenost. Med njima pa tišina. Odnos se spremeni šele, ko eden pride ven – ne z razlago, ampak z mejo in drugačnostjo.