Okrogli jubilej mame Štefke

Rodila se je 17. decembra 1945 v Hrastju, kjer je odraščala na kmetiji v veliki družini. Mami je bilo ime Franca, očetu Aleš, doma pa, kot se spominja, ni manjkalo ne dela ne živahnosti. Otroštvo na kmetiji jo je zaznamovalo za vse življenje. Kot rada pove, jo je prav domače okolje naučilo delavnosti in vztrajnosti, ki sta jo kasneje spremljali na vsakem koraku. V šolo je hodila v Voklo, po šolanju pa se je hitro podala v svet dela. Šest let je bila zaposlena v Iskri, a življenje jo je kmalu popeljalo drugam. Leta 1967 se je poročila z Janezom. Njuna ljubezenska zgodba se je začela prav preprosto – spoznala sta se na farmi, kamor je Janez hodil po jajca. Iz srečanja je zrasla trdna zveza, ki sta jo okronala s poroko v Ljubljani in skupnim življenjem na moževi domačiji, Poličarjevi kmetiji.

Ponosna na kmetijo

Na kmetiji se je začelo novo poglavje njenega življenja. Janez je celo življenje hodil v službo, Štefka pa je, kot sama pravi, doma podpirala štiri vogale hiše. Delo je bilo naporno, a nikoli ji ni bilo težko. »Mlad človek in neumen,« se danes z nasmehom spominja svojih začetkov. Dodaja, da se je dela lotila z vso vnemo, saj je verjela, da se le tako pride naprej. Primarna dejavnost na kmetiji je bila sprva živinoreja, kasneje so dodali še poljedelstvo. Štefka je začela izdelovati kajmak, hči Tatjana je dobila kokoši, da so imeli še jajca, kmalu pa so se podali tudi v prodajo. Odprli so trgovinico, razširili dejavnost in počasi zgradili prepoznavno zgodbo Poličarjeve kmetije. Kmetija se je skozi leta močno spremenila, kar Štefka z veseljem poudari. Pravi, da so jo povečali, razširili dejavnosti in se usmerili tudi v sodelovanja s šolami in gostilnami. Vse to je raslo iz trdega dela in poguma, da so znali stopiti korak naprej. V zakonu sta si z Janezom ustvarila družino. Imata dve hčeri, Andrejo in Tatjano, ki sta danes ponos staršev, ter tri vnuke – Ajdo, Koclja in Jero, ki babici lepšajo dneve. Štefka večkrat pove, da ji družina pomeni največ in da je ponosna na to, kar so skupaj ustvarili. »Najbolj sem v svojem življenju ponosna na kmetijo,« rada poudari, saj je ta simbol skupnega dela, vztrajnosti in ljubezni do zemlje.

Še vedno aktivna

Kmetijo, ki sta jo z možem obdelovala kar 41 let, sta predala hčerki Andreji. A to še ne pomeni, da se je Štefka povsem umaknila od dela. Še danes z veseljem priskoči na pomoč, skuha kosilo, pomaga, kjer je treba, in hkrati zna tudi uživati v zasluženih prostih trenutkih. Z možem se rada pošalita, da se še vedno znata zabavati drug z drugim. V kuhinji prisega na preproste jedi, nekoč pa je imela celo obdobje, ko je ves čas pekla palačinke.

Poleg družine in kmetije ima v njenem življenju posebno mesto tudi prijateljstvo. Pomembno ji je, da je v dobrih odnosih z družino in ljudmi okoli sebe. To se je še posebno pokazalo ob praznovanju njenega osemdesetega rojstnega dne. Že dan prej so jo presenetile kmečke žene. Štefka je bila namreč dolga leta izjemno aktivna članica Društva kmečkih žena Kranj, njegova ustanovna članica in tudi prva predsednica. Njeno delo ni ostalo neopaženo – leta 2008 je prejela naziv kmetica leta, kar ji še danes veliko pomeni. Ob presenečenju za rojstni dan so ji zapele tudi Regine, zbrale so se prijateljice, poskrbljeno je bilo za pesem in smeh. Sama je ob tem povedala, da je bila »kar fletna družba« in da jo je takšna pozornost zelo ganila. Praznovanje so z najbližjimi nadaljevali še s kosilom pri Marinšku, kjer so v prijetnem vzdušju nazdravili njenemu jubileju.