Od Vrhnike do Drača, 5. del

Peto etapo smo začeli v Bosanskem Petrovcu, kjer smo prenočili po nepričakovanem zapletu prejšnjega dne. V Drvarju, kjer smo imeli potrjeno rezervacijo, namreč ni bilo več prostih sob, zato smo morali pot podaljšati in prespati skoraj trideset kilometrov dlje.

Iz Bosanskega Petrovca smo krenili proti smučarskemu centru Oštrelj, nato pa po 16 kilometrov dolgem spustu prispeli v Drvar. Tam smo se povzpeli še do Titove jame (Titova pećina), ki leži približno kilometer od mesta na pobočju hriba Gradina. Med nemškim desantom maja 1944 je tam zavetje našel Tito skupaj z Vrhovnim štabom partizanske vojske.

Ko smo zapustili Drvar, nas je kmalu pričakal sedem kilometrov dolg vzpon. Pokrajina se je počasi odprla v širne kraške ravnice in kmalu smo zapeljali na makadamsko cesto, ki vodi čez Glamočko polje. To obsežno kraško polje leži na nadmorski višini okoli 880 metrov in je obdano z gorami Staretina, Velika Golija, Cincar in Šator.

Pokrajina je bila skoraj povsem nenaseljena. Ob cesti so stali zapuščeni zidovi porušenih in požganih hiš – tihi ostanki nedavne vojne, ki je na tem območju pustila globoke rane. Na več mestih so ob cesti stale opozorilne table za mine, ki ponekod še vedno niso povsem odstranjene.

Sredi tega velikega polja leži Glamoč, majhno mesto z okoli 1900 prebivalci, skozi katero teče reka Ribnik. Nad mestom so vidne ruševine srednjeveške trdnjave iz 14. stoletja. Območje ima zelo dolgo zgodovino – naseljeno je bilo že v neolitiku, v pozni bronasti dobi pa ga je poselilo ilirsko pleme Dalmati, po katerem je ime dobila tudi Dalmacija. V času hrvaškega kralja Tomislava v 10. stoletju je bil Glamoč del hrvaškega kraljestva, v 16. stoletju pa je območje prišlo pod osmansko oblast.

Tudi novejša zgodovina kraja je burna. Leta 1992 so območje zavzele sile Republike Srbske, sledilo je etnično čiščenje nesrbskega prebivalstva. Leta 1995 so območje ponovno zavzele hrvaške in bošnjaške sile. Danes Glamoč spada v Kanton 10 v Federaciji Bosne in Hercegovine.

Pot smo nadaljevali skozi manjši naselji Kamen in Podgradina, nato pa nas je čakal še petkilometrski vzpon čez Korićno. Sledil je dolg spust na Livanjsko polje – eno največjih kraških polj v Evropi.

Po desetih kilometrih kolesarjenja smo prispeli v Livno, mesto z okoli 8000 prebivalci, ki leži ob reki Bistrici in je upravno središče Kantona 10.

Peta etapa nas je iz Bosanskega Petrovca najprej vodila v Drvar, nato pa po makadamski cesti čez samotno kraško planoto. Po 130 kilometrih smo dosegli Livno na robu Livanjskega polja.