Obujali spomine na osnovno šolo

Petdeset let po zaključku osnovnošolskega šolanja so se zbrali, da bi skupaj obujali spomine na otroštvo, šolske dni in prijateljstva, ki so se stkala v letih, ko so še gulili šolske klopi – najprej v podružnični šoli v Dupljah, nato pa v matični šoli v Kranju.

»V razredu nas je bilo 33, pet sošolcev je žal že pokojnih,« je povedal Matjaž Srečnik, eden izmed pobudnikov srečanja. »Spomini na osnovno šolo so čudoviti, res lepšega ni bilo. Mislim, da smo bili mi kot generacija bolj povezani kot mladi danes. Učitelji so bili videti strogi – nosili so halje in imeli naprstnike za pisanje s kredo – a v resnici niso bili tako hudi. Znali smo jih spoštovati, čeprav smo kdaj pa kdaj tudi kakšno ušpičili.«

Tudi Katinka Črnivec se šole spominja z nostalgijo in toplino: »Bilo je fletno, ni se mi zdelo naporno. Danes, ko z vnukom delam nalogo, vidim, da imajo otroci bistveno več snovi – tuj jezik začnejo že v prvem razredu. Naše učiteljice se mi niso zdele stroge, ampak sem bila pridna. Spomnim se pa enega dogodka, ko smo s prijateljicami želele eno sošolko malo 'kaznovati' – končalo se je tako, da smo štiri ostale po pouku. Ena je jokala, dve sva se smejali, ena pa je skakala po mizah. Srečanja, kot je tole, so dragocena – pogledamo stare črno-bele fotografije, se nasmejimo in pogovorimo, kako danes živimo.«

Bojan Jošt je šolo zapustil z neizbrisnimi vtisi, predvsem pa s športnimi ambicijami. »Profesor telovadbe me je navdušil za šport in pozneje za študij na Fakulteti za šport. Duplje ostajajo v mojem srcu. Lepo je bilo, čeprav se danes malce čudno počutiš, ko koga več ne prepoznaš. Ko je pozimi padal sneg, je bila šola čarobna – nova, s steklenimi stenami. Bil sem smučar, tekač in skakalec, kar je pomenilo, da sem bil pri pouku bolj nemiren. Kadar ni šlo, sem dobil tudi kakšen 'cvek'. Spomnim se matematike – s sošolcem sva metala frnikole, učiteljica me je kar odpisala kot brezupen primer. Šele kasneje sem se zresnil,« je povedal.

To je bilo že tretje tovrstno srečanje razreda, ki se je skozi desetletja razkropil po različnih krajih, a zvesto neguje vezi iz mladosti. Prijateljstvo, toplina in sproščen pogovor so znova dokazali, da so nekatera prijateljstva večna, spomini na otroštvo pa neprecenljivi. Srečanje so zaključili z obljubo, da se kmalu spet vidijo – saj kot pravijo: »Časa je vse manj, spominov pa vse več.«