Obrnemo list

Zadnji teden v letu se včasih zdi, da je čuden, kot da bo konec sveta. Ljudje hitijo, kupujejo, nazdravljajo, praznujejo, se obiskujejo … vsega je precej več kot v običajnih dneh. Tako je, tako je bilo in ne bo nič drugače. Na to se pripravijo ljudje, ki imajo dopust in ga preživljajo doma. Na to se pripravijo gostinski delavci, ki imajo zapolnjene svoje kapacitete. Hvaležni so, da imajo vse polno, kako bi bilo drugače. Na izdatno delo se pripravijo tudi v bolnicah in drugih ordinacijah. Sreča, lučke, glasba in balončki so lahko le lepa zunanjost. Osamljenim, zapuščenim in bolnim so prazniki lahko zelo hudo obdobje. Znan je Tolstojev stavek s knjige Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Torej so vse pojedine, večerje in kosila lahko začinjeni z natančno določenimi družinskimi začimbami, ki v prazničnih dneh prinesejo neverjetne okuse in razsežnosti družinske dinamike. Če bi se čemu rada zaobljubila, bi se želji, da enkrat po 25. ali 26. decembru izgineva nekam na toplo. Nekam stran. Zame je prvi del praznikov zelo naporen. Kuhamo, pečemo, pričakujemo to, pripravim se na delo. Sprašujem se, koliko časa bom v taki obliki to še zmogla. Marsikdo reče, vse je v dobri organizaciji. Lahko bi potico pekla že teden dni pred prazniki, jo dala v zamrzovalnik in je eno delo manj. Priloge za kosilo sem pripravila prej. Nadevane telečje prsi so bile res velike. Poslala sem Roka, naj jih gre naročit k mesarju. Ta je rekel, da mora priti gospodinja sama, ker so tako različne oblike, potem pa se rado zgodi, da so stranke nezadovoljne. Torej sem šla sama k našemu mesarju po to čudo prečudovito. Težke so bile več kot tri kilograme. Malo velike so, pa sem si mislila, jih bomo jedli dlje časa. Pekle so se šest ur na nizki temperaturi. Natanko tri dni so jedli kosilo od božičnega dneva. Tretji dan so že malo čudno gledali, jaz pa sem rekla, ne kuham več. V zadnjem tednu pred novim letom bom kuhala minimalno. Pojedli bomo ostanke, zamrznjene čorbe in enolončnice iz skrinje, jedla bom solato z vrta, lahko me pelješ v gostilno ali kuhajte sami. Jaz se bom postila, vi pa kuhajte sami. Mora biti ravnotežje. Vendarle smo se napolnili tudi z duhovno hrano, milostjo praznikov in glasbe. Naše božično petje se razlega daleč naokrog. Ljudje pridejo le ta dan in na ta dogodek k nam. Z enim samim razlogom, ker jim je lepo. Petje posnamemo in vse imamo že na svojih kanalih. Mnogo jih pripoveduje, da poslušajo te pesmi celo leto (v postelji, ko ne morejo spati, ko se vozijo in obtičijo v gneči, na terasi, v službi ali kar tako …). Če ne bi bilo nečesa globljega, močnejšega, kot so le večerje in kosila, potem bi vse skupaj ne imelo nobenega, prav nobenega smisla.