Ne bojte se

V zadnjih dveh kolumnah smo razmišljali o obdobjih življenja. Razvojna psihologija največkrat raziskuje razvoj mladega človeka, tja do zgodnje odraslosti (približno 25 let). Takrat naj bi bil človek odrasel in zrel za življenje. Danes pa znanost odkriva, da se človek pravzaprav razvija skozi vse svoje življenje. To pravzaprav ve skoraj vsak star in moder človek. Znanost le išče skupne zakonitosti vseživljenjskega zorenja. Tako smo v zadnjih dveh kolumnah želeli poudariti, da smo podvrženi naravnim zakonitostim od rojstva do smrti. Namen takšnih razmišljanj pa je, da smo opogumljeni s pogledom naprej in namen je tudi odkrivanje moči v nas samih.

Zanimivo, da znamo mlajšim generacijam svetovati, kako živeti in kako se izogniti čerem življenja (beri: raznim neumnostim). Nekako pa ne glede na leta sami sebi včasih ostajamo uganka. V zadnjem članku smo omenili, da nas pri doseganju mladostniških ciljev ovira strah. In podobno nas strah ovira pred zaključkom življenja.

Najprej mlad človek. Strahovi so v mladosti nekaj običajnega. Včasih se mlademu zdi, da je življenje preveliko, da so naloge pretežke, da ne bo zmogel. Toda prav vsaka premagana težava mu daje notranjo moč. Manj kot se boji življenja, manj ga bo v starosti strah smrti. Pogumen mlad človek, ki si upa poskusiti, ki tvega in se uči, v sebi gradi mir za prihodnost. Uspehi mu bodo dali zadovoljstvo. Strah pred življenjem je pravzaprav največji tat veselja – večji kot katerikoli neuspeh.

Starejši človek pa se lahko spominja, kaj vse je že preživel, kje je zdržal in kje je klonil – in vendar je še vedno tu. Strah pred smrtjo se zmanjšuje, če veš, da si svoje življenje res živel. Da si ljubil, delal, se trudil in tudi užival. Kdor zna v starosti pogledati nazaj s hvaležnostjo, v sebi najde mir. Smrt takrat ni sovražnik, ampak nežno povabilo v počitek. Ni konec vsega, je le tišina po pesmi, ki je bila odpèta.

Morda je bistvo življenja prav to: da se v mladosti naučimo poguma za izzive, v starosti pa poguma za mir. Generacije si pri tem lahko pomagamo. Mladi prinašajo energijo in upanje, starejši pa modrost in izkušnjo. Ko si izmenjujemo te darove, se učimo drug od drugega, kako živeti in kako umirati.

Zato: Mlad človek – ne boj se življenja, zaupaj, da te bo vsak izziv oblikoval. Starejši človek – ne boj se smrti, saj je tvoje življenje polno sadov, ki ostajajo. In oboji si lahko rečemo: življenje je dar, ki nas vodi k miru. Starejši ljudje – nikoli ne obupajmo nad vlivanjem upanja mladim ljudem. Oni to potrebujejo. In ne zamerimo jim, če nas ne razumejo. Mi njih razumemo.

V Svetem pismu je poziv »ne bojte se« omenjen 365-krat. Kot bi sam bog želel vsak dan ponuditi svojo pomoč.