Namenjen za na oder

Skupina Manouche mojstrsko uteleša pravi duh ciganskega džeza, je prava mojstrica tega žanra. Vodja zasedbe je Kamničan Robi Pikl, ki smo ga tik pred nastopom pred domačim občinstvom pocukali za rokav.

»Trema je ogromna,« je priznal eden najbolj cenjenih slovenskih kitaristov. Kitaro še vedno, brez izjeme, igra prav vsak dan. »Oder ni prostor za improvizacijo, moraš biti v formi. Z leti čutim vedno več odgovornosti, pa tudi kakšen promilček več tremice imam. Grozno tremo imam kakšen dan pred koncertom, potem pa pridem na oder in si rečem: Pa saj sem tukaj doma! Kljub temu da sem ogromno posnel in da obožujem studijsko delo, sem zagotovo za na oder namenjen.«

Kitaro igral po osem ur na dan

Kitaro je Robi Pikl prvič v roke prijel precej pozno, pri štirinajstih. Zasluge za to nosi njegov stric. »Stric mi je takrat omenil nekega Jimija Hendrixa in da kitaro igra po osem ur na dan. To se mi je zdelo nemogoče. Ampak od tistega dne naprej sem imel tudi jaz en tak športni pristop in sem neumorno 'gonil' to kitaro, medtem ko so se drugi mladostniki igrali zunaj in uganjali šport.« Večino svoje mladosti, pravi, je preživel v kletnih prostorih današnjega Doma kulture Kamnik, kjer so bandi imeli prostor za ustvarjanje. Je samouk, med delom v kamniški prodajalni zgoščenk se je naučil not in kasneje dve leti tudi vztrajal na srednji glasbeni šoli, potem pa je pobegnil in šel svojo pot. Ob tem so mu od nekdaj vzorniki že pokojni glasbeniki.

Zgodba z veliko poguma

Robi Pikl je igral na vsaj dvesto albumih domačih in tujih glasbenikov. Spomnimo se ga po sodelovanju z Magnificom, je del Elevatorsev, v zadnjem času je več snemal tudi z balkanskimi glasbeniki. Omeni Zdravka Čolića, Dina Merlina, Sergeja Ćetkovića, Plavi orkestar. A prav posebna, posebej in čisto njegova, je zgodba skupine Manouche, katere vodja in pisec skladb je. Pred petnajstimi leti jo je ustanovil skupaj z Marcom Grabberjem, Krešimirjem Tomcem, Petro Trobec in Luko Ipavcem. »To je zgodba, ki je takrat zahtevala veliko poguma in vprašanj. Odziv je bil top, poleg domačih koncertov smo jih imeli več kot trideset v tujini. In povsem sami so nas našli, kar je toliko večji kompliment. Nikoli nisem prirejal besedil za druge države. Tudi v Francijo smo šli s slovenščino, pa da vidimo, kaj se zgodi. In kaj se zgodi? Super odziv!«

Za tetke in mladino

Prav tak super odziv je bil na četrtkov večer tudi v kamniškem mestnem jedru, ko so ob njihovem electro swingu poplesavali stari in mladi. Nekoč je Robi Pikl v nekem intervjuju dejal, da so želeli narediti muziko pol za tetke in pol za mladino. Da jim je uspelo, se kaže vedno znova. »Najbolj smešno je, ko me res stare gospe in gospodje v Ljubljani ustavljajo in mi povedo, kako radi nas poslušajo. Točno to je bila naša formula od začetka. Da nismo preveč moderni. Ostajamo zvesti sami sebi.«