Najvišji vrh Velebita

Prečenje Velebita, 6. etapa – Dobro jutro iz zavetišča Struge, ki nam je nudilo okrepčilni spanec po najdaljši etapi našega prečenja. Če smo zvečer s solzami v očeh od veselja, navdušenja in tudi utrujenosti zaspali kot polhi, smo se v novo jutro zbudili spočiti in pripravljeni na novo dogodivščino. Po zajtrku in obvezni kavi si oprtamo nahrbtnike, ki so sicer lažji, čeprav nimamo tega občutka, in se podamo v smeri Vaganskega vrha. Čez 20 minut smo pri vodnjaku Marasovac, kjer si natočimo pitno vodo in se tudi primerno shidriramo. Svet, ki je pred nami, je odprt, brez gozda in v dnevu, ko greje sonce, je potreba po vodi še toliko večja. Od vodnjaka dalje se pot zlagoma vzpenja preko travnatega pobočja in med nizkim grmičevjem. Dosežemo sedlo pod Babinim vrhom. Skalnata planinska pot preči pobočje Babinega vrha. Pod nami je dvojna, nekakšna lijakasta kotlina, kjer se skriva Babino jezero. Na naslednjem prelazu se nam z desne priključi t. i. Bukova pot, ki na Vaganski vrh vodi iz Paklenice. Prvi se nam odpre pogled na Vaganski vrh. Sledi ravni del poti, ki pa nato zavije ostro levo in se v precej strmem vzponu skozi brinov nasad povzpne do vrha. Smo na najvišjem vrhu Velebita. Vaganski vrh je visok 1757 m. Z vrha se nam odre čudovit razgled na del jadranske obale in morja, na prostranstvo Velebita, na Dinaro in na pogorje Ličke Plješivice. Odtisnemo si kontrolni žig in si privoščimo krajši odmor. Od zavetišča do vrha smo potrebovali okoli tri ure. Ko pogledamo v smer odhoda, je tisti najbolj izrazit vrh na koncu grebena Sveto brdo, naš naslednji cilj in naslednja kontrolna točka. Sveto brdo je izrazita piramida, ki se vidi že od daleč. Dominira nad kanjonom Male in Velike Paklenice. Do tja nas čaka še kar nekaj hoje. Z vrha sestopimo, nato pa vztrajno sledimo poti, ki malce valovi. Malce gre dol, pa gre spet gor itd. Pridemo do razcepa za vrhova Bruno in Liburnija, a mi poti, ki je kamnito travnata, sledimo naprej. Sledi del izrazite kamnite poti, kjer se malce spuščamo, nato pa prečimo pobočje Biliga vrha. Preko valujočih travnatih vrhov se približujemo Svetemu brdu. Na sedlu, kjer je ogromen možic, se levo odcepi naša pot. V spodnjem delu zložen vzpon proti vrhu postaja strmejši in strm. Ko dosežemo njegov vrh, ki ga označuje velik križ, nam postane jasno, zakaj ga imenujejo najlepši razglednik Velebita. Z vrha se pokaže Vaganski vrh pa Tulove grede, Crnopac in neskončen greben Velebita, ki ga obdelujemo že skoraj teden dni. Valoviti svet Južnega Velebita je prvinski v svoji lepoti in nadvse prepričljiv. Odtisnemo si žig in začnemo sestop.

Z vrha sestopimo v smeri Vlaškega gradu oz. nazaj do sedla, kjer smo prej zavili levo. Sestop je najprej precej strm, kamnit. Sestopamo po poti 709, ki Sveto brdo povezuje z Vaganskim vrhom, torej po poti, po kateri smo se prej vzpenjali. Na sedlu zavijemo levo proti Vlaškemu gradu. Čudovita slikovita pot nas po strmem gruščnatem in skalnem terenu, ki spominja na visokogorje, pripelje do razpotja, kjer zavijemo desno in smo pri zavetišču Vlaški grad v nekaj minutah. Zavetišče je prenovljeno in tudi izjemno lepo urejeno. Pod zavetiščem je izvir pitne vode. V mesecu juliju je bil curek izvira precej slaboten, a dovolj, da se je dalo natočiti vodo. Nad zavetiščem je še en izvir, ki pa je bil že julija presušen. Naj na tem mestu še enkrat opozorim, da se vnaprej prepričajte, kako je z vodo na terenu. Brez hrane človek zmore, brez vode žal ne. V zavetišču je tudi kontrolna točka Velebitske planinske poti in v njem lahko prespi 20 ljudi. Tukaj bomo prespali tudi mi in naslednji dan nadaljevali le še v dolino, mimo zavetišča Ivine vodice do doma v Paklenici in do vhoda v park.

Nadmorska višina: 1757 m
Višinska razlika: 900 m gor, 1020 m dol
Dolžina: 15 kilometrov
Trajanje: 8–9 ur
Zahtevnost: 2 / 5