Najvišji vrh Srednjega Velebita

Nadaljujemo s prečenjem Velebita – pred nami je druga etapa. Od Planinskega doma Alan se po cesti odpravimo naprej, v smeri Premužičeve steze. Na prelazu zavijemo desno in nadaljujemo skozi tih bukov gozd. Ko stopimo na plano, se nam z desne priključi markirana pot z vrha Buljma, mi pa nadaljujemo naravnost.

Sledi izjemno lep, razgleden del poti. Odpre se pogled proti morju – pred nami otok Rab, ob njem Grgur in Goli otok, v ozadju Krk, naravnost pred nami pa severni del Paga, imenovan Lun. Pag je najdaljši jadranski otok in se lahko s svojo razčlenjeno obalo pohvali tudi z najdaljšo obalo med vsemi. Spremljal nas bo še več dni; peti dan bomo lahko pogled usmerili naravnost proti njegovemu mostu, ki ga povezuje s celino.

Premužičeva steza tu navdušuje na vsakem koraku – malo se vzpenja, malo spušča, velik del pa poteka skoraj ravno. Hodimo po gorskem svetu in vdihujemo morski zrak. Edinstvena izkušnja, ki jo ponuja le Velebit.

Pot se začne obračati levo, proti notranjosti. Dosežemo gozd in kmalu pridemo do odcepa, kjer zapustimo Premužičevo stezo. Zavijemo levo proti zavetišču Orgađenica oziroma proti Šatorini (naravnost bi pot vodila do zavetišča Skorpovac). Povzpnemo se do zavetišča, kjer si privoščimo odmor – malico ali celo kavo, saj imamo s seboj plinski gorilnik. Ob zavetišču je cisterna z deževnico; voda je odlična, a priporočljivo jo je filtrirati ali obogatiti s tableto za razkuževanje. V zavetišču naj bi bil žig, ki pa ga julija 2025 ni bilo, zato bo za dokaz treba narediti fotografijo.

Nad zavetiščem nas čaka nekoliko strmejši in na začetku zaraščen vzpon proti sedlu pod Matijević bregom. Na levi strani se nam pokaže mogočna, travnata Šatorina – a do nje je dlje, kot se zdi. Pot se celo nekoliko spusti, preden začne spet zložno pridobivati višino. Šatorina ima dva vrhova, med njima pa majhno sedelce. Ime je dobila po svoji obliki, ki spominja na šotor. Pot na vrh poteka okoli gore in je nezahtevna. Na vrhu nas čaka geodetska točka in kontrolni žig Velebitske planinske poti. Šatorina se dviga nad dolino Štirovače, ki jo krasijo izjemno gosti gozdovi.

Z vrha se del poti vrnemo po isti trasi, nato pa zavijemo levo navzdol proti Kugini koči (smerokaz je na kamnu). Začetek spusta je precej strm in poteka po travniku, nato pa se nadaljuje skozi gozd. Pot vijuga in nas pripelje na makadamsko cesto, ki ji sledimo desno. Čeprav ceste ni malo, hitro mine. Dosežemo odcep za Težakovačko vrelo, izvir pitne vode, oddaljen okoli 15 minut od ceste.

Makadamska cesta nas vodi do asfaltne ceste, ki povezuje Krasno z Baškimi Oštarijami. Tu zavijemo desno in že vidimo streho Kugine koče. Prenočitev je treba rezervirati po telefonu – predsednik društva Milan pošlje vse informacije o ključu, cenah pijače in drugih podrobnostih. Koča sicer ni oskrbovana, na voljo pa so skupna ležišča in tri sobe s pogradi. Kuhinja je odprta, zato si lahko skuhamo topel obrok, če ga prinesemo s seboj.

Nočitev? Kaj naj rečem – romantika skupnih ležišč … ha, ha, ha.

Nadmorska višina: 1624 m
Višinska razlika: 680 m gor, 810 m sestopa
Dolžina: 20 km
Trajanje: 8–9 ur
Zahtevnost: 2 / 5