Najina inventura

Dobro je, da se vsaj ob praznikih ustaviva in pogledava, kje sva. Kaj sva pridelala, kaj zamudila, na kaj sva ponosna in kaj bi najrajši pozabila? Kje sva pristala po tolikšnih letih najinega zakona? Iskrena inventura je lahko dobra popotnica za leta, mesece, dneve, ki so pred nama. Velikan naše proze je zapisal: dolgost življenja našega je kratka … al dneva ne pove nobena pratka. Zato se ob koncu leta usediva in poglejva svoj odnos. Navajamo le nekaj tem, da bo pogovor lažje stekel.

Prioriteta najinega zakona in odnosa. Ali je najin zakonski/partnerski odnos na prvem mestu? Ali se zavedava, da mora biti bolj na prvem mestu kot otroci? Kaj sem naredil za to, da je moja žena zame prva oseba na tem svetu? Kako svojemu možu dam vedeti, da mi pomeni največ v mojem življenju? Ali so otroci, delo, kariera, starši, hobiji prevzeli primat – kako je to mogoče, saj si nekje v svoji globini tako neizmerno želim pripadati nekomu?

Najini standardi. Kakšen nivo življenja sva si zadala za cilj? Povprečje, povprečno veselje ali povprečna žalost in povprečno dolgočasje po dvajsetih letih skupnega življenja! Kakšne prioritete sva si zadala? Ali sva pristala na dom–služba–dom? Kje je ostala najina globina, najini zaljubljeni pogledi, najine sanje? Zakaj sva si dopustila pasti v melanholijo? Nivo življenja niso samo materialne dobrine – z leti to še bolj ugotavljava. In ne samo najin zakon – kje sem jaz ob tebi? Kaj želim narediti iz sebe ob tebi? Zakaj me ne podpiraš v mojih talentih?

Iskreni pogovori. Ali si upava pogovarjati o prepovedanih temah? Skupaj živiva že več kot dve desetletji pa oba točno veva, da določenih tem ne smeva odpirati. Koliko podpore smem pričakovati od tebe, ko izrazim svoje najgloblje želje in potrebe? Ali si lahko obljubiva medsebojno in nesebično podporo pri uresničevanju svojih talentov izven zakona? Koliko si dovoliva drug drugemu svobode? Kaj naj storim zate, da boš čutila mojo podporo? Otroci so se osamosvojili – kako boš ti meni omogočila, da bom končno lahko del svojega življenja namenil svojim hobijem? Kako dvigujeva drug drugega? In zakaj ne?

Najina spolnost se je spremenila. Kaj sedaj? Ali sva pripravljena sprejeti, da se spolnost spreminja, in jo skupaj na novo odkrivati, namesto da jo tiho pogrešava? Ne moreva si zatiskati oči, da je drugače.

Kaj bi si želel, da bi bilo med nama čez pet ali deset let drugače? Kaj pri najinem odnosu bi želel ohraniti za vsako ceno? Ko se bova nekoč ozrla nazaj, ali bova lahko rekla, da sva si kljub vsem spremembam izbrala bližino, pogum in zvestobo drug drugemu?

Inventura najinega odnosa ni sodba, ampak povabilo. Povabilo, da se znova srečava – takšna, kakršna sva danes, ne takšna, kakršna sva bila nekoč. In morda je prav iskren pogovor največje darilo, ki si ga lahko podariva ob koncu leta.