Barve, ki ne izginejo: člani Fantazijske fabrike in mural, ki odpira vrata v nove dimenzije / Foto: arhiv društva
Barve, ki ne izginejo: člani Fantazijske fabrike in mural, ki odpira vrata v nove dimenzije / Foto: arhiv društva
Najdaljša barvita galerija
Nadobudni ustvarjalci iz Fantazijske fabrike so medvoški zid Donita spremenili v 146 metrov dolgo popotovanje skozi barvne dimenzije. Mural postaja simbol skupnosti, klic k urbani kulturi in odskočna deska za nove gorenjske projekte.
Rečeno z malce ironije: če so grafitarje še včeraj lovili po temnih podhodih, jih danes podjetja vabijo skozi glavna vrata. Tako se je začela tudi zgodba o ograji podjetja Donit Tesnit, kjer je pod okriljem društva Fantazijska fabrika nastal najdaljši mural v Sloveniji. Neuradno meri 146 metrov, predvsem pa je to zgodba o pobegu iz sivine, o pogumu barv in o tem, kako se mladi ustvarjalci odločijo, da ne bodo le barvali sveta, ampak ga dobesedno na novo izumljali.
»Kolega mi je omenil, da Donit išče umetnike,« je povedal Igor Poliščuk, predsednik društva in pobudnik projekta. Direktorico Marjano Novak je poklical brez odvečnih ceremonij – in tako, kot se začnejo vse najboljše zgodbe, se je tudi ta: z enim klicem in obilo poguma. Ko je izvedel, kolikšen zid ga čaka, je takoj poklical izkušena prijatelja Tima Megliča in Vida Krmelja. »Tega ne bi delal sam,« je dejal.
Delo ni bilo preprosto: mesec dni, trideset litrov barve za ozadje, tristo pločevink sprejev, vremenske nevšečnosti in naporno usklajevanje urnikov. Kot je dejal Igor, je najtežje uskladiti štiri različne sloge in vizije v eno samo zgodbo. Ta sledi mlademu poslovnežu, ki pobegne iz smoga ter skoči v niz novih dimenzij – fantje jih slikajo kot svetove, kjer narava objame industrijo, kjer fantazija pride na svoj račun in kjer prostor spominja na animirani film, ki se zgodi v trenutku neskončnega navdiha.
Vsak od njih je svojo pot v ulično umetnost začel drugače: Vid uporniško, na vlakih z ekipo 42w0 Crew, Tim pa z veliko željo, pregovorno trmo in vztrajnostjo. Igor je najprej risal po zvezkih, dokler ga pred osmimi leti ni prvič zamikalo, da opusti papir. Danes je poleg grafitarja še ilustrator in kipar.
Grafitarska kultura, pravijo, nikoli ni šla zares iz ilegale – šla pa je naprej. »Želimo pokazati, da ne uničujemo mesta, ampak ga obarvamo,« je poudaril Tim. Pred njimi so tako že novi izzivi, kot je poletni grafitarski festival po celotnem Kranju, s katerim želijo poživiti urbano kulturo gorenjske prestolnice. Občinski veljaki so jim sicer dali zeleno luč, žal pa ne tudi financ – festival v prvotni obliki bo moral počakati.
Ljudje se obračajo nanje z željo po poslikavah sob, garaž in celo avtomobilov. Veliki naročniki se še ne vrstijo, zato Fantazijska fabrika išče priložnosti sama. Tako se bodo lotili poslikave površin v zbirnem centru na Zarici, kjer jih je k sodelovanju povabila Komunala Kranj. Obeta se nov mural na zgradbi Trainstation SubArta, kjer se prepletata urbana scena ter mladinska kultura, z delavnicami pa bodo sodelovali tudi z Zavodom Carnica. Ulična umetnost pri nas potrebuje podporo, pravijo. Ne umetnih podob, temveč stik z resničnim zidom. Najdaljši mural v Sloveniji je tako manj zgodba o rekordu in bolj zgodba o tem, kako tudi zid lahko postane pripoved. Kako se iz uporništva rodi kultura. Kako skupnost lahko zaživi, ko nekdo zbere pogum in se na svojevrsten način loti 150 metrov sveta.