Na koncu je slavila ekipa z Jame: (z leve) Gregor Kozelj, Zvezdana Dolinar, Peter Zavrl, Tanja Kozelj in Goše Anastasov. / Foto: Peter Košenina
Na koncu je slavila ekipa z Jame: (z leve) Gregor Kozelj, Zvezdana Dolinar, Peter Zavrl, Tanja Kozelj in Goše Anastasov. / Foto: Peter Košenina
Najboljši je na Jami
Na tržnici v Mavčičah je zadišalo po ješprenju, fižolu in – kot bi rekli tekmovalci – po skupnosti. Potekalo je namreč že šesto tekmovanje v kuhanju ričeta.
Šesto tekmovanje v kuhanju ričeta je znova pokazalo, da v teh krajih ta preprosta enolončnica ni le jed, ampak priložnost za srečanje, sodelovanje in prijazno merjenje moči. »Pred šestimi leti smo se odločili, da začnemo prirejati to tekmovanje. V naših vaseh je ričet zelo poznan, zato smo želeli z njim popestriti dogajanje na tržnici,« je pojasnil predsednik Krajevne skupnosti Mavčiče Marjan Tušar. Sprva so kuhalnice vihteli le predstavniki vasi iz domače krajevne skupnosti, danes pa se jim pridružujejo tudi sosednji kraji. Letos je brbotalo kar osem loncev – iz Podreče, Dupelj, Praš, Brega ob Savi, Mavčič, Skupnosti Barka, Jame in Krajevne skupnosti Senica. Dogodek ni zamišljen kot množična veselica, poudarja Tušar: »Ne delamo na masi, ampak za skupnost.« Prav zato so tudi v organizaciji moči združili Krajevna skupnost Mavčiče, Društvo Sorško polje, Športno društvo Mavčiče, Kulturno društvo Šmonca in PGD Mavčiče.
Tekmovanje ima jasna pravila: osnovne sestavine zagotovi krajevna skupnost, vse ekipe dobijo enako izhodišče, pri začimbah pa imajo proste roke. Prav tam se začne ustvarjalnost – in razlike med lonci. V preteklosti so zmagovalca izbirali obiskovalci ali naključno izbrani pokuševalci, letos pa so ubrali novo pot: vsaka ekipa je prispevala enega ocenjevalca. »Tudi če kdo glasuje za svoj ričet, mora izbrati še drugega in tretjega najboljšega,« je pojasnil Tušar.
Ko so ocenjevalci opravili svoje delo, je postalo jasno: zmagovalni ričet je skuhala ekipa z Jame, drugo mesto je osvojila ekipa Mavčič, tretje pa Breg ob Savi. Že med kuhanjem pa ni manjkalo dobre volje in samozavestnih izjav. Na Bregu ob Savi so prisegli na čustveni pristop. »Naš ričet je najboljši, ker je narejen z ljubeznijo,« je dejala Erika Burjek. Ekipa, ki kuha skupaj že tretje leto zapored, recept javno deli, a opozarja: »Ljubezen je tista začimba, ki je ne moreš prepisati.« Najprej pride dobra volja, nato tekmovalnost – a ko gre za pokušino, še vedno najbolj zaupajo svojemu okusu. »Najboljši ričet je tisti, skuhan v Mavčičah,« je v smehu zatrdil Dejan Burgar iz drugouvrščene ekipe Mavčič. Recept? »Skrivnost – no, najde se na internetu,« je pomežiknil. Po njegovih besedah pa zmaga ni glavno merilo – bistvo dogodka je po njegovih besedah v tem, da se ekipe med seboj družijo, poskusijo jedi drug drugega in si privoščijo kakšno dobronamerno pripombo. Na Jami pa so k stvari pristopili skoraj znanstveno. Peter Zavrl natančno ve, kakšen ričet ne sme biti: ne preveč rdeč, ne z izrazito začimbo, brez luščin in brez preobilice krompirja. »Ričet je enolončnica z usklajenimi sestavinami.« Malo teoretičnega znanja iz živilske tehnologije, pravi, nikoli ne škodi – a na koncu je najpomembnejše, da si sam zadovoljen s tem, kar si skuhal.
Če je skrivnost dobrega ričeta res v ravnovesju sestavin, potem so organizatorji našli pravi recept tudi za skupnost: enake osnove, malo svobode pri začimbah in veliko dobre volje. Med brbotajočimi lonci in nasmejanimi obrazi se je potrdilo, da dober ričet ne povezuje le sestavin v loncu, temveč predvsem ljudi okoli njega.