Na sever, stran od gneče in vročine (2)

Göteborg je živahno, hitro razvijajoče se mesto. Narediti fotografijo, na kateri ni žerjava, gradbenega odra ali ograje, ki loči gradbišče od pločnika, je pravi podvig. Če bi zgolj opazovali ljudi, bi težko rekli, kje ste: mladi, stari, turisti, domačini, neskončna množica različnih polti, barv las in oprav. Bi jedli indijsko? Takoj za vogalom. Libanonska lečna juha? Dve ulici naprej. Ne vem, če sem že kdaj jedla boljši pad thai, kot je bil tisti v predmestju Göteborga ... No, moji zajtrki na severu so vedno dolgočasno švedski: sladkast rženi kruh, maslo, ki ga tudi v največjih supermarketih ni mogoče kupiti v zavitkih, manjših od pol kilograma, in borovničeva marmelada.

V mestnem muzeju, katerega del je posvečen prav raznoliki skupnosti prišlekov, lahko izvemo, da je bil prav sladkast okus kruha tisti, s katerim so se najtežje spopadali migranti iz dežel nekdanje Jugoslavije, ki jih na Švedskem ni malo.

»A tu zraven ponujajo krompir?« sem vprašala moža, ko sva stala pred pultom samopostrežne restavracije v velikem nakupovalnem središču nasproti zabaviščnega parka. »Krompir, da, krompir,« je kimala gospa s kuharskim pokrivalom na glavi in mi z veliko zajemalko na krožnik naložila polenovko z zelenjavo in pirejem; ta je, kot je bilo videti, najbolj priljubljena švedska različica slovenske nacionalne jedi. Gospa je mimogrede povedala, da že štirideset let živi na Švedskem, kamor je prišla iz okolice Dubrovnika.

Komaj dobro uro, dve ven iz mesta se odpira popolnoma drug svet. Nebo, tako modro, da bode v oči, pisane hišice, posejane po ulicah, cvetje vseh barv, ki kot da hiti izkoristiti tistih nekaj mesecev, ko je sonce dovolj močno, da je tudi na severu svetlo in toplo. Švedi izkoristijo vsak žarek in, podobno kot Slovenci, če se le da, prosti čas preživijo v naravi.

(Se nadaljuje)