Mraz iz zibke

V zadnji kolumni smo zapisali, da možgansko deblo ob zaznani nevarnosti zapre dotok krvi v okončine. Mrzle roke in noge so zato lahko biološki odziv telesa, ne psihološki problem. Najstarejši del naših možganov ima samo eno nalogo – preživetje. Ko zazna nevarnost, telo pripravi na boj ali beg. Če to ni mogoče, organizem zamrzne. To ni odločitev razuma, temveč samodejni telesni odziv.

Posebno občutljivo obdobje je prvo leto življenja. V prvih mesecih je pri dojenčku nevrološko najbolj aktivno prav možgansko deblo, medtem ko se drugi deli možganov šele razvijajo. To pomeni, da se občutki varnosti ali ogroženosti v tem času zapisujejo zelo globoko. Dojenček sveta ne razume z razumom. Ne zna si razložiti okoliščin. Njegovo telo zaznava le eno vprašanje: ali sem varen ali nisem? Kdaj lahko pride do občutka ogroženosti? Smrt mame ali očeta. Dolgotrajno bivanje v bolnišnici, čeprav je bilo to nujno za preživetje. Ko starši odidejo na delo v tujino in dojenček ostane pri stari mami. Odrasli razumemo, da so morali zaslužiti za hišo. Dojenček pa doživi le izginotje. Gradnja hiše, kjer so starši fizično blizu, a čustveno preobremenjeni z delom. Oče zida, mama pripravlja malto, dojenček pa večino časa leži sam. Stalno vpitje in kričanje v bližini otroka. Puščanje dojenčka v posteljici z upanjem, da bo zaspal, medtem ko se prebuja in ob njem ni nikogar. Oddaja otroka v rejo, četudi k sorodnikom, kjer otrok telesno zazna, da nekaj ni več tako kot prej. Puščanje dojenčka v posteljici v upanju, da je zaspal. Namerno puščanje dojenčka v dolgotrajnem joku (se bo že navadil, so rekli).

Vse to so življenjske okoliščine, ki jih odrasli lahko razumemo. Mnoge so bile nujne. Mnoge so bile pogoj za preživetje družine. Toda dojenček nima razlage. Ima samo telesni občutek. Če ob neprijetnem stanju ni dovolj stalne, tople in predvidljive regulacije – dotika, zibanja, nošenja, umirjenega glasu, rednega hranjenja – se lahko v njegovem živčnem sistemu oblikuje osnovno sporočilo: svet ni povsem varen, pazi, poskrbi zase, bodi na preži, kontroliraj. Možgansko deblo si zapomni napetost. Zapomni si stanje pripravljenosti. In telo lahko ostane bolj na preži tudi kasneje v življenju.

Pri nekaterih ljudeh se ta dolgotrajna notranja pripravljenost, napetost kaže tudi kot slabša prekrvavitev okončin. Telo varčuje z energijo tam, kjer ni nujno potrebna – v rokah in nogah. Zato pri mrzlih rokah in nogah včasih ne gre za zunanji mraz, temveč za star, telesni program preživetja.

V naslednjem članku bomo pogledali, ali je mogoče ta program postopno umiriti, spremeniti in kako lahko prek telesa vplivamo na možgansko deblo – ne z razmišljanjem, temveč z občutkom varnosti.