Moški in ženske

Prejšnji teden smo zapisali nekaj misli o ženskah v sodobnem svetu. Mnoge ženske povedo, da jim preprosto zmanjkuje časa in energije zase, za intimnost, za občutek, kaj sploh pomeni biti ženska v njihovem lastnem doživljanju. Ne kot družbena vloga, temveč kot notranji občutek. Ob tem se poraja vprašanje, ali več možnosti in več vlog vedno pomeni tudi več stika s seboj – ali pa se včasih zgodi ravno nasprotno.

Ali smo moški danes kaj manj zmedeni? V terapevtski praksi se pogosto srečujem z moškimi, ki odkrito povedo, da ne vedo več, kaj se od njih pričakuje. Vzorcev, ki so jih prejeli od očetov ali dedov, ne morejo več preprosto prenesti v današnji čas – hkrati pa nimajo jasnega občutka, kaj bi jih lahko nadomestilo. Meje in vloge, ki so bile nekoč jasne (čeprav pogosto tudi trde ali celo nasilne), danes ne držijo več.

Ali ne iščemo odgovorov preveč zunaj sebe? Morda ne gre toliko za to, kakšne vloge naj bi imeli moški ali ženske, temveč kakšen notranji stik izgubljamo. V terapiji pogosto opazim, da se v odnosih spontano pojavljajo določene polaritete: nekdo bolj nosi strukturo, red, meje; drugi več mehkobe, čutenja, povezovanja. Te polaritete niso strogo vezane na spol, a se v zakonskih/partnerskih odnosih pogosto razporedijo na način, ki ga prepoznavamo kot »moškost« in »ženskost«.

Moškost in ženskost nista družbeni zapovedi, temveč notranji kakovosti. Energiji. Načina biti v odnosu. Ko moški pride bolj v stik s svojo stabilnostjo, z občutkom odgovornosti in notranje opore, pogosto lažje zadiha tudi odnos. Ko si ženska dovoli več stika s svojo intuicijo, mehkobo in telesno modrostjo, se v odnos pogosto vrne toplina in živost. Ne zato, ker bi tako moralo biti, ampak ker se tako zgodi, ko se ljudje srečajo s seboj na naravni način.

Zdrava moškost nima nič skupnega z nasiljem, nadzorom ali lastninjenjem. Prav nasprotno – zdrava moškost vključuje sposobnost nežnosti, spoštovanja in čustvene prisotnosti. Prav tako zdrava ženskost ne pomeni podrejenosti ali umika, temveč pogum, da v odnos prinese resnico, tudi ko ta ni prijetna.

Moški potrebujemo priznanje, spodbudo in občutek, da smo videni – kot osebe. In kako zelo si ženske želijo biti sprejete v svoji globini, ne samo v vlogah, ki jih od njih zahteva okolje. Ko si to dvoje dovolimo, se odnosi pogosto začnejo umirjati sami od sebe.

Današnji zapis ni recept in ni odgovor za vse. Je razmislek, ki izhaja iz srečanj z resničnimi ljudmi, njihovimi stiskami in iskanji. Morda bo kdo v njem prepoznal del sebe, morda se kdo z njim ne bo strinjal. Oboje je v redu. Če pa nas kolumna povabi k temu, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo, kaj pomeni biti moški ali ženska znotraj sebe, potem je dosegla svoj namen.