Miklavž

Morda pomislite na kraj na Dravskem polju. V Atlasu Slovenije najdemo še Miklavška gora – v Selški dolini, Miklavški potok – pri Zlatoličju, Miklavžev hrib, Miklavž pri Taboru. V mislih nimam krajev z imenom Miklavž niti cerkva, katerih zavetnik je ta škof. V mislih imam miklavževanje in sprevod, ki je zagotovo slovenska posebnost. V vaseh, kjer hodi od hiše do hiše, je to posebnost, običaj, ki se ga vsi zelo veselijo. V naši vasi je to res nekaj lepega. »Pravico« do udeležbe pri miklavževanju imajo dekleta in fantje, ki zaključijo osnovno šolo in se udeležijo iniciacijskega obreda – sprejema v fantine in dekleta. Po tem sprejemu lahko sodeluješ v Miklavževem sprevodu. Obleko za parkeljna in angelčka si moraš priskrbeti sam. Te obleke vsako leto dopolnijo s kakšnim dodatkom – verigo ali rogovi, bolj strgano ali strašno obleko, da ne rečem novo masko. Miklavževa obleka je ena in je vaška. Sprevod v naši vasi je zelo »kultiviran«. Miklavž ne sme piti, kako bi to izgledalo. Parkeljni nagnejo kozarček ali dva. Kako pa bi povsem trezen letal po vasi in spuščal strašne glasove. Več kot tri ure potrebujejo, da obiščejo vse hiše, kjer jim odprejo vrata. Zelo smo ponosni na to mladino, ki tako z veseljem in odgovornostjo sprejmejo to nalogo, in tako se tradicija nadaljuje. Naša hiša v ta sprevod prispeva vse troje, Miklavža, hudobo in angelčka. Nalogo priprave Miklavževega sprevoda sem prevzela tudi na šoli. Dijaki četrtega letnika kmetijskega programa imajo to čast in z veseljem jo sprejmejo. Vse obleke prinesejo sami in nobeno leto ničesar ne manjka. V celoti izvedejo program, napišejo prošnjo, kupijo bombone in mandarine, prinesejo svoje obleke in potem se dogodek začne. V prvih razredih je še malo bolj zadržano, potem pa so vedno bolj suvereni. Porednim delijo šibe in pridnim bombone. Lahko si predstavljate, da so poredni učitelji in pridni dijaki. Obiščejo pisarniške delavke in vodstvo centra, zaposlene na posestvu in v specializiranih obratih, v trgovini in tako dopoldan mine, kot bi trenil. Ti dijaki prihajajo s podeželja. Le eno dekle je reklo, da bodo tak sprevod ponovili doma na vasi, ko bodo hodili od hiše do hiše. Ostali so dejali, da Miklavž pride v dvorano. Tam se zberejo ljudje in to je prireditev. Po končanem obisku, po šoli eden od dijakov reče: »Drugo leto bom župniku predlagal, da naj se ljudje, ki želijo, da jih obišče Miklavž na domu, prijavijo v župnišču. Jaz bom organiziral sprevod«. Tako se dela, si mislim. Potem jim je bila še kako všeč ta naloga. Kolegica učiteljica mi je rekla, hvala, ker to delate za nas vse. Pomembno tradicijo peljete naprej. In odgovorim ji: »Z odgovornostjo, veseljem in veliko ljubeznijo.«