Krize in prelom

Težko si priznamo, da so življenjske krize stalnica. Zelo normalno je biti enkrat gor, drugič dol. Zdi se, da ko smo gor, je le priprava na padec. Prej kot sprejmemo to gibanje, lažje nam je se soočati z izzivi, kasneje ko sprejmemo gibanje gor in dol, več energije potrošimo za boj z mlini na veter. Ne nazadnje – dokler se gibljemo iz dobre volje v slabo in obratno, ko enkrat lažje dihamo in drugič težje, takrat vemo, da smo še živi. Lahko se iz lastnih napak učimo in izboljšujemo svoje vedenje, svoje reakcije, svoje odgovore in napake preobražamo sebi v dobro. Črta na EKG ekranu pove, da je srce aktivno in živo. Ko je ravna črta, je konec. Ko ni več nihanja, ni več stika – takrat se življenje umakne in ostane le tišina ravne črte.

Morda je naša glavna naloga na tem svetu zorenje, iskanje izgubljenega, približevanje svojemu idealu, iskanje bisera v sebi. Ne moremo zanikati, da se rodimo v določenem okolju, v določeni kulturi in v družini. Od rojstva dalje smo izpostavljeni vzgoji družine in pravilom družbe. Od nekdaj je družba (država, religija, kultura, šola) želela posegati v vzgojo. Tako smo od rojstva dalje na nek način usmerjani v način življenja, poučevani, kaj je dobro in kaj je slabo, izpostavljeni smo moralnim normam, ki naj bi jih upoštevali, včasih pa jih moramo in niti nimamo izbire. Prevzamemo vloge, ki so prilagojene pričakovanjem okolice – to naredimo, da preživimo, pripadamo in smo sprejeti. Katere vloge: priden fantek, uspešna ženska, skrbimo za pol sveta, zabavljač, upornik in posebnež, vloga žrtvenika ali reševalca … Te vloge postanejo nezavedne in mi pozabimo, kdo smo brez teh vlog.

Te vloge, ki jih igramo, v drugi polovici življenja zelo pogosto postanejo ovira. Zakaj? Zato, ker to nismo jaz, nisem v duši to, kar moram igrati. Zato nas življenje sili, naj nekaj storimo zase. Naj odkrijemo, zakaj smo res prišli na svet, kaj je naša glavna naloga, kje sem se do sedaj opekel in kaj moram spremeniti. »Krize« niso nujno nekaj slabega – so klic k prebujenju, notranji prerod, vabilo, da postanemo bolj to, kar v resnici smo. Kakšne krize: kriza praznine (ali je to vse), kriza odnosa (kako sem lahko tako zgrešila), izguba vloge (npr. otroci odrastejo in me ne potrebujejo več), izguba službe (kaj ostane od mene, če ni službe), izguba in smrt (umrejo starši, prijatelji). Krize niso »napake«, ampak povabila. V prvi polovici življenja smo zgradili hišo. V drugi polovici moramo preveriti, ali v njej sploh živimo mi – ali le naše vloge.

In vi? Katere vloge ste vi prevzeli, da bi vas imeli radi? Katero vlogo danes nosite, čeprav vam je postala tesna? Ste že začutili, da vas neka kriza ne želi uničiti – ampak prebuditi? Si upate vsaj za nekaj trenutkov sneti masko – in samo biti?