Kranj v barvah grafitov

Grafit je dolgo živel v nekoliko shizofrenem razmerju z mestom. Bil je izraz, podpis, upor, včasih tudi preprosto želja pustiti sled tam, kjer je ne bi smelo biti. Mesto ga je praviloma videlo kot problem, grafitarji pa kot prostor za izražanje. Med obema pogledoma je stal zid – dobesedno in v prenesenem pomenu. Kranj ga v zadnjem obdobju poskuša premostiti. Mestna občina je določila površine, kjer je ustvarjanje dovoljeno. Tako je tudi zid v Savski loki pod mostom, ki povezuje železniško postajo z Jelenovim klancem, dobil uradno dovoljenje za poslikavo in tam se je odvil Overtime Graffiti Jam. Toda papir sam po sebi še ne naredi urbane kulture. Za to so potrebni ljudje.

Srečanje različnih zgodb

Kranjsko društvo Fantazijska fabrika, sicer zaslužno za najdaljši mural v Sloveniji, ki so ga ustvarili v Medvodah, je na dogodek povabilo člane ljubljanskega 1107 Crew – Boriza, Rekisa Sikerja in Mortisa –, ob njih pa so ustvarjali še Mego, Igor the Staaari, Arog in Elipos. Šlo je za prvo skupno ustvarjanje teh umetnikov v Kranju, čeprav so se posamezniki med seboj že poznali. Povabilo so ustvarjalci sprejeli z navdušenjem, simbioza med ekipama pa je bila očitna.

Prav tu je bistvo takšnih dogodkov: grafit ni več samo stvar posameznika in njegovega spreja, temveč srečanje različnih estetik, generacij in izkušenj. Boriz je iz grafitov z značilnimi odločnimi linijami in tipografsko disciplino pozneje stopil tudi v kiparstvo in robotiko, Igor, ki je študiral kiparstvo na ALUO, pa danes grafitira legalno in se ukvarja tudi z ilustracijo, grafiko in kiparstvom. Mego prisega na umetniški smeri wildstyle in calligraffiti, Elipos v svoje delo vnaša vplive starega hiphopa, stripov in hipijevske kulture. Na eni steni se tako sreča več različnih zgodb.

Več kot le poslikan zid

Overtime je poleg grafitov povezal tudi skate kulturo in glasbo, vendar je bilo središče dogajanja vendarle tam, kjer je bilo vedno najbolj zanimivo – na steni. Spreji, linije, barve, črke in ure dela so prostor, ki je bil prej zgolj del mestnega vsakdana, spremenili v nekaj, ob čemer se je bilo vredno ustaviti. Poslikave so namreč pritegnile številne mimoidoče, ki so se ustavljali, opazovali nastajanje podob ter občudovali končni rezultat. Še posebej zgovorni so bili pogledi mlajših obiskovalcev, ki so umetnike spremljali z mešanico občudovanja in radovednosti – tudi z željo, da bi nekoč sami prijeli za sprej in pustili svojo sled na steni.

»Kranj ostaja mesto z živo urbano kulturo in menimo, da jo je treba spodbujati,« pravijo v Fantazijski fabriki. Morda je prav to najboljši povzetek Overtima. Mesto se ne spremeni čez noč in tudi ena poslikana stena ga ne bo. A ko mesto umetnikom ponudi prostor, umetniki pa mu v zameno podarijo čas, energijo in domišljijo, se zgodi nekaj pomembnega: površina postane zgodba. In Kranj je eno izmed njih že začel pisati.