Koroška jezerska pentlja, 2. del

Drugi dan našega kolesarjenja po Koroški jezerski pentlji smo začeli v Špitalu ob Dravi (Spittal an der Drau), mestu s približno 13 tisoč prebivalci. Najbolj prepoznavna znamenitost je grad Porcia, mogočna renesančna palača iz 16. stoletja, ki velja za enega najlepših renesančnih gradov severno od Alp.

Prvi del poti smo kolesarili po Dravski kolesarski poti v nasprotni smeri toka reke. Večja naselja ob poti so bila Sankt Peter in Holz, Möllbrücke ter Lind im Drautal. Pot je vodila med polji in travniki ter skozi številne manjše vasice.

V vasici Pobersach smo zapustili Dravo in se usmerili proti Belemu jezeru (Weißensee). Jezero leži na 930 metrih nadmorske višine, je najvišje ležeče kopalno jezero na Koroškem in pravi dragulj Ziljskih Alp. Vzpon je bil zahteven že takoj na začetku – iz vasi nas je čakal skoraj kilometer dolg odsek z naklonom nad 17 odstotkov. Nadaljevali smo po glavni cesti, kjer je bil vzpon dolg štiri kilometre s povprečnim naklonom 10 odstotkov, na posameznih odsekih pa tudi 17 odstotkov. Do jezera vodi tudi kolesarska pot skozi vasico Tröbelsberg; ta je približno kilometer daljša, po podatkih na Stravi pa na nekaterih odsekih še bolj strma.

Od odcepa smo se spustili proti dober kilometer oddaljenemu jezeru in kraju Praditz, ki leži na njegovem začetku. Belo jezero je izjemno slikovito ledeniško jezero, dolgo 11,6 kilometra in široko le 900 metrov – kot dolg zelenkasto moder trak, stisnjen med gozdnata pobočja. Po severni strani smo se zapeljali do kraja Techendorf, kjer čez jezero vodi most. Ob njem je tudi pristanišče za ladjico, ki vozi po jezeru. V prijetnem lokalu ob vodi smo si privoščili kavo in kratek počitek. Pogled na mirno gladino jezera je bil prava nagrada za naporen vzpon. Pozimi je tu povsem drugačna slika – jezero zamrzne, led pa doseže debelino tudi do 40 cm. Ledena ploskev, ki se razteza skoraj do obzorja, ponuja brezmejno igrišče za drsalce in druge dejavnosti na ledu.

Od Belega jezera je sledil še trikilometrski vzpon na prelaz na višini 1.096 metrov, kjer smo dosegli tudi najvišjo točko celotne ture. Nato je sledil dolg, šestnajstkilometrski spust skozi Višprije (Weißbriach) vse do mesta Šmohor (Hermagor) v Ziljski dolini. To mestece z okoli 1.500 prebivalci je posebno tudi zato, ker velja za najzahodnejše območje s slovenskim prebivalstvom.

V Šmohorju smo si privoščili pozno kosilo oziroma zgodnjo večerjo. Nato smo se po prijetni kolesarski poti med polji in travniki odpravili do Obervellacha, tri kilometre oddaljene vasice, kjer smo prenočili v apartmajih Ski&Bike Nassfeld.

Za nami je bila 73 kilometrov dolga etapa z 872 višinskimi metri. Utrujenost v nogah je bila velika, a občutek zadovoljstva in lepota Belega jezera sta vse poplačala.