Kolesarjenje Baltik 2024, 8. del

S komaj prebujenimi očmi in kolesarskim zanosom smo zapustili hotel na obrobju Kaunasa. Pot nas je najprej vodila v srce starega mestnega jedra, kjer se ob sotočju rek Nemen in Neris mogočno dviga mestna hiša – bela labodka, ki s svojim 53 metrov visokim stolpom res spominja na elegantni labodji vrat.

Po ogledu mesta in obveznem fotografiranju smo spet sedli na kolesa in se podali čez reko Nemen po mostu Vitolda (Vytautasa) Velikega. Z vetrom v laseh smo peljali mimo letališča in letalskega muzeja ter zavili proti jugozahodu. Kolesarska steza ob glavni cesti nas je varno peljala mimo prvega večjega kraja – Garliava. Od tam smo nadaljevali ob avtocesti skozi Mauručiai do mesta Veiveriai, kjer nas je pričakala zanimiva zgodovina. Nekoč so se tu ustavljale poštne kočije, saj je bila v kraju pomembna poštna postaja na poti med Berlinom in Sankt Peterburgom.

V vasici Lizdeikiai smo na vrtu ene izmed hiš občudovali prava umetniška dela – stara vozila, ki so z nekaj domišljije zaživela novo življenje. Polja, travniki, redki gozdovi in tiha podeželska naselja – Leskava, Plutiškės, Šinkaviškis – so nam delali družbo, medtem ko smo zaman iskali lokal, kjer bi si lahko malo oddahnili. Na koncu nas je rešila trgovina s samopostrežnim kavnim avtomatom, kjer smo si postregli s kavo v papirnatih kozarčkih in sedli kar na stopnice pred trgovino.

A dan je imel še eno presenečenje. V brezovem gozdičku sta nas pričakala spremljevalna kombija, na katerih so se bleščale lizike, po ena za vsakega – kot hudomušen opomnik na šalo dan prej. Poleg je bila za vse skupaj še ena sama rezina pršuta na »posteljici« iz čipsa. Po tej šaljivi pogostitvi je sledila prava malica in po krajšem počitku smo se pogumno podali naprej po makadamskih poteh, med polji in travniki mimo redkih zaselkov, kot sta Smalinyčia in Dambuvka.

Tik pred ciljem smo v vasi Trakiškiai končno prišli na asfalt in uživali v zadnjih kilometrih do mesta Marijampolė, sedmega največjega mesta v Litvi s približno 40.000 prebivalci. Nastanjeni smo bili v središču, od koder smo peš odkrivali utrip mesta, ki je polno zanimivosti. Na trgu J. Basanavičiusa, ki je središče mestnega dogajanja, stoji mogočen spomenik Poklon narodu in jeziku iz leta 2009. V Parku poezije so romantične poti, mostovi in spominski kamen, posvečen znani pesmi Ko zorijo češnje v Suvalkiji. Park Vytautasa Velikega je najstarejši v mestu in še danes ohranja duh preteklih časov.

Ko se je dan umaknil noči, smo se polni vtisov in zadovoljni z etapo odpravili počivat v pričakovanju novih doživetij.

(Se nadaljuje)