Kolesarjenje Baltik 2024, 1. del

Vsako kolesarsko potovanje se začne z vožnjo na izhodišče. Tokrat je bila na vrsti že XVII. Ar-kolo-navtska avantura. V dvanajstih dneh smo prekolesarili 1000 kilometrov po baltskih državah – iz Pärnuja v Estoniji, skozi Rigo v Latviji, Kaunas v Litvi in vse do Gdanska na Poljskem – ter premagali 5000 višinskih metrov. Kot vsa leta doslej je celotno potovanje načrtoval in organiziral Milan Selan.

Na baltsko pustolovščino smo se odpravili z dvema kombijema in natančno zloženimi kolesi na dveh prikolicah. Do Pärnuja v Estoniji smo v treh dneh prevozili 2000 kilometrov. Vožnja po avtocesti mimo Maribora, Dunaja, Brna in Ostrave je prvi dan minila v znamenju pogovorov, ki so se prepletali z glasbo iz radia. Katovice, mesto jekla in premoga, so nas sprejele s svojo surovo eleganco. Nekoč sivo industrijsko srce Šlezije danes bije v barvah sodobne arhitekture in mestnega utripa. Nastanili smo se v hotelu in se odpravili na ogled mesta.

Najbolj nam je ostala v spominu ulica Mariacka – ozka, živahna, obdana z zgodovinskimi fasadami in gostišči, kjer se vonj pečenega mesa meša z aromo piva. Na koncu ulice se dviga Marijina cerkev, tih spomin na preteklost, ki v objemu neba še vedno kljubuje času. Večer je hitro minil.

Naslednji dan smo prevozili novih 750 kilometrov. Poljske ceste so dolge, ravne, neskončne. Mimo mest Łódź, Varšava in Suwałki smo se vztrajno bližali Litvi, deželi legend. Pravijo, da so Kaunas ustanovili Rimljani, a mesto je danes bolj kot po davnih mitih znano po močnem gospodarstvu ter akademskem in kulturnem življenju. Leži na sotočju dveh največjih litovskih rek, Nemna in Nerisa. Kaunas ima bogato zgodovino. Mestna hiša iz leta 1542 in cerkev sv. Frančiška Ksaverija ponosno stojita na trgu. Sonce je zašlo nad mestom, ulice so se umirile, mi pa smo se, utrujeni, a zadovoljni, zleknili v postelje.

Zadnji del poti nas je naslednji dan vodil mimo mest Panevėžys in Riga proti Pärnuju, kjer obiskovalce pozdravi vonj morja – mešanica soli in borovcev, ki oznanja bližino Riškega zaliva. Tu reka Pärnu preda svoje vode morju, mesto pa svoj ritem popotnikom, ki iščejo mir. Pärnu je doživel marsikaj – od trgovskih ladij hanzeatske lige do sovjetskih režimov, a danes predvsem živi za tiste, ki znajo ceniti njegov šarm. Sprehodili smo se po ulicah in vsrkavali atmosfero mesta.

Naslednji dan nas je čakala kolesarska pustolovščina, toda že občutek, da smo srečno prispeli na izhodišče, je bil zgodba zase.

Noč v Pärnuju je bila tiha, le valovi ob obali so šepetali nekaj v jeziku, ki ga razume le veter. Jutri se bo začelo novo poglavje.