Kamnik po Valvasorju

Kjer stoji danes mesto, je baje bilo nekoč jezero. Še pred nekaj leti so na obzidju, na tako imenovanem Malem gradu, videli železne obroče, ki so jih uporabljali za privezovanje ladij. Jezero je baje odtekalo tam, kjer gre pot iz mesta v predmestje, Šutna imenovano, k farni cerkvi. Kjer pa teče danes reka Bistrica, je bilo, pravijo, jezero tako visoko, da je Mali grad ležal spodaj ob vznožju gore; ta gora je bila takrat eno, pozneje se je razcepila na dvoje, ker se je utrgal strahovit oblak. Na ta način sta se ločila bratska gradova Mali in Stari grad. Po starem pripovedovanju je tedaj jezero poplavilo Mengeško polje, odneslo samostan med Mengšem in Holmcem ter posejalo polje s kupi kamenja. Meje jezera postavlja staro izročilo k cerkvi v Nevljah, ki je posvečena sv. Juriju, še danes jo mnogi imenujejo sv. Jurij ob jezeru; tu je bila nekoč, pravijo, tudi fara.

Po turških vpadih revščina

Mesto je nekoč imelo dosti bogatašev in za čudo veliko trgovino. O tem zanesljivo pričajo še danes ohranjene, skrbno izdelane hiše z rezanim kamnom, železnimi gredami, drogovi in durmi. Gotovo je tedaj rezani kamen več stal, kakor je danes vsa hiša vredna. Plemiči, ki jih je pogosto turška nevarnost v mesto pregnala, so dali Kamniku velik sijaj in ga tako obljudili, da so potem, ko se je turška nevarnost zmanjšala, bili vsi prostori v mestu in izven njega s hišami pozidani. Dandanes pa tako bogato in obljudeno mesto propada: skoraj četrtina hiš, če ne več, je razpadla, vse trgovske shrambe, ki jih je bila cela vrsta, so razen ene zaprte in za vse leto dobiš najlepšo hišo za dve kroni v najem. Prebivalci so torej prav siromašni ljudje. Znaten vzrok temu utegne biti, da je zastala trgovina na Hrvaško in ne cvete več kot nekdaj, ker so turški krvoločni psi ugrabili toliko mest, trdnjav in trgov.

Mali grad razdejan

Pri mestu stoji v smeri proti Ljubljani že omenjeni Mali grad, a je, ne vem po kakšni usodi, propadel in bil docela razdejan; da je iz njegovih kamnov nastal velik del mesta Kamnika. Danes ni nič ostalo razen branika na griču, ki je obdajal in utrjeval grad in hrib. Zgoraj je precejšen prostor in na njem trojna kapelica, ki je po mnenju nekaterih nekoč bila malikovalni tempelj; v njem je baje stal velik malik, ki je dosti prerokoval in ki so k njemu od daleč romali ljudje, da bi mu žrtvovali. Samo v srednji kapeli se bere maša; v njej so videti vrata, skozi katera se je najbrž prišlo vanjo iz gradu.

Danes stoji za Malim gradom ena sama hiša, v njej stanuje cerkovnik. Ta ponoči zaradi ognja straži in vsako četrt ure zvoni in kliče: »Čuvaj!« Zgoraj je tudi štirioglat zid in na njem nekaj starih topov, iz katerih streljajo vsako leto pri procesiji na Telovo. Tam blizu je tudi altana, od koder je razgled na polje proti Mengšu. Pravijo, da je na Malem gradu zakopan zaklad. Zato se je z dovoljenjem gospodov Kamniških predrznil star ranocelnik z imenom Martin kopati tu in tam po tem griču in celo v spodnji kapeli. Ko pa je mislil, da bo dobil zaklad, je izgubil vid in končal življenje v največji bedi.

Poganska deklica Veronika

Sicer pa pripovedujejo tudi zgodbo poganske deklice, Veronike imenovane, ki se je nekoč večkrat prikazovala v podobi postavne, lepe ženske večinoma proti večeru in jutru ob vodi pri Malem gradu. Pravila je, da je poganska gospodična iz rodu tistih, ki so bili lastniki Malega gradu, in da je obsojena trpeti do sodnega dne, če je čist mladenič ne reši s tremi poljubi. Po odrešitvi bi ona in zaklad tega gradu postala njegova. Zaklad spravljen v sodčkih in loncih, je večkrat kazala radovednežem skozi železno omrežje. Po dolgem iskanju se je naposled le našel mladenič, ki se je na prigovarjanje svoje matere, ko mu je z živimi barvami naslikala zaklad in z njim zvezano srečo, odločil, da bo ljubkega dekleta poljubil. Ko jo je drugič poljubil, je postala ostudna in divja ter spremenila spodnje telo v kačji rep, tako da se mladenič od groze ni več upal dotakniti pošasti ter je pobegnil. Tedaj je žalostno zavpila in žalovala za odrešenjem, nič več mogočim do sodnega dne. Izginila je in se do danes ni več pokazala. Naj bo kakor že koli, mesto Kamnik le ima v grbu žensko s kačjim repom med vrati …

Mestni svet

Toda hitimo od gradu spet v mesto in poglejmo, kako je urejen sve't! Deli se v notranji in zunanji; notranji sestoji iz dvanajstih svetovalcev in mestnega sodnika. Svet sodi navadno v petek zjutraj in odloča o vseh hudih sporih, mestni sodnik sam le o manjših prepirih. Zunanji svet sestoji iz desetih in mestna občina iz štiriindvajsetih meščanov. Zunanji svet in občina imata na leto le eno sejo ali zborovanje in sicer v sredo po binkoštih. Po tem splošnem zborovanju pošljejo četrtnike, vsakega z oboroženim spremstvom na določen prostor na meji, da vse pregledajo in če so morda tujci kaj brez dovoljenja ogradili podro ter tako vse novotarije preprečijo. Drugo sejo ali zborovanje ima zunanji svet skupno z občino vsako leto ob izvolitvi mestnega sodnika na praznik sv. Marjete; tedaj pritegnejo še mestnega pisarja ali sicer kako drugo sposobno osebo. Notranji svet se mora odstraniti in mestnega sodnika izvolijo z večino glasov; izvolitev pa sprejme in potrdi, če ni zadržkov, notranji svet in jo nato po starem običaju predloži v potrditev gospodu deželnemu vicedomu. Ko dobi novi mestni sodnik potrdilo gospoda deželnega vicedoma, ga na seji notranjega sveta javno potrdijo in slavnostno v cerkev spremijo.