Kakšen privilegij

Kot se je mnogo stvari v zadnjih desetletjih zelo spremenilo, tako se je spremenila tudi vzgoja otrok. Starejši bralci se spominjate svoje vzgoje. Spomin seže celo do pripovedovanj o vzgoji staršev in starih staršev. Kakorkoli, še nedolgo nazaj je bila najpomembnejša naloga staršev čim prej pripeljati otroke do svojega kruha. Razumemo jih, saj ni bilo služb v izobilju, sebi in otrokom so želeli, da se kar se da hitro osamosvojijo. Nato je prišel razmah šolstva, razvoj družbe je prinesel veliko novih služb in s tem tudi denar. Mnogim otokom je bila omogočena izobrazba, vsem pa ne. Vmes so prišli novi pogledi na vzgojo. Tepež je z zakonom prepovedan (takšnega predpisa si za sto let nazaj ne moremo predstavljati). Pisali smo že o svobodni vzgoji, ki se ni najbolj obnesla. Naučili smo se, da je otrok sicer center vzgoje, vzgajamo pa starši, ker smo pač odrasli. Vzgoja mora biti posvečena otroku, ne pa staršem. Še ne tako zelo dolgo nazaj so otroke zgodaj uporabljali kot delovno silo. Danes vemo, da vzgoja zahteva najprej čustveno zrele starše. Samoumevno se vsem zdi, da starši poskrbimo za materialne pogoje odraščanja – in to celo do 26. leta, ko naj bi odrasel otrok doštudiral. Koliko ljudi pred 50 leti je pri teh letih že imelo deset let delovne dobe? Danes je v znanosti, v stroki vsesplošno sprejeto, da otrok poleg materialih pogojev od staršev enako potrebuje tudi čustveno sprejetje, da nujno potrebuje čustveno povezavo s starši od spočetja dalje. Da takšna spoznanja množino preidejo od znanosti do ljudi, traja približno 30 let. Takšna je praksa. Nevarnost je le, da ne bo zmanjkalo otrok.

V dolžnosti staršev pri vzgoji gremo lahko še korak naprej. V dobro otroka. Tudi če mi tega nismo prejeli, lahko damo naprej, svojim otrokom, deloma tudi svojim vnukom. V zadnji kolumni smo zapisali: »V nas je Nekaj, kar se želi realizirati skozi naša življenja.« Velja seveda tudi za otroka. Citirani stavek pove, da smo z nekim namenom prišli na ta svet. To še najlažje opazimo pri otrocih. Vendar za to potrebujemo čas in pozornost. Kaj naj bi opazovali? Življenjska sila je v otroku enako aktivna kot pri odraslem. Pri otroku je še bolj čista. Zato smo starši dolžni preživeti zavestni čas z njim in ga opazovati. To nam ne vzame nič dodatnega časa. Bodimo z njim le brez telefona, brez misli o vsem mogočem, opazujmo ga, bodimo pozorni, za kaj se naš otrok zanima, kaj ga privlači, kakšne knjigice rad gleda, kaj v naravi ga privlači, ali rad pleza ali pleše, ima rajši žogo ali glasbo, ali ima rad kladivo ali barvice … tako bomo odkrili darove, ki mu jih je dala Narava.

Predvsem pa moramo starši paziti, da ne bomo v otroka projicirali svojih potlačenih, neizživetih želja in potreb. Za otroka je velik privilegij ozaveščen starš.