Kako torej!

V prejšnji kolumni smo razmišljali o škodljivosti svobodne vzgoje. Razvajanje otrok se pogosto nadaljuje v odrasli dobi. Starši jim kupimo avtomobile, plačujemo zavarovanje in servise, celo družinsko kartico za gorivo jim damo. S tem otroka oropamo spoštovanja lastnine. Žal je tako, da večinoma premalo cenimo, kar dobimo v dar. In tako dobrodelnim staršem je normalno, da otroku (pri 30 letih!!!!) plačajo potovanje, da se bo lahko odpočil. Zaključek razvajanja je nakup stanovanja. Tako bo to bitje postalo zagrenjeno. Vse je dobil, pa ni veselja.

Kakšni so starši, ki vzgajajo zelo svobodno, tj. brez omejitev za otroka. Z mnogimi razvadami. Morda so doma imeli preveč trdo vzgojo. Kar so dobili doma, nočejo dati naprej. Sami vedo, kako zelo hudo je bilo doma: kot otroci niso imeli nobene besede, stroga pravila, udarci, tišina, delo, kaznovanje, malo topline … Še večkrat pa takšni starši nimajo časa za otroka. Služba, obveznosti, hobiji … in tam zadaj je otrok in njegove potrebe.

Svobodna (permisivna) vzgoja se je začela v ZDA v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. Vendar vzgoja brez jasnih meja vodi v večje vedenjske težave (otroci postanejo preveč »faloti«), manjšo samodisciplino (ne vedo, kaj je dobro in kaj prav) in slabšo čustveno regulacijo (ne zna se notranje umiriti). Po približno 30. letih so v ZDA potihoma priznali napako in uveljavilo se je novo pravilo – »starševstvo z ljubeznijo in mejami«, torej vzgoja, ki združuje toplino, varnost in jasne meje.

Kako torej vzgajati? Namenimo otrokom čas in imejmo jih radi. Zanimajmo se zanje, pokažimo in povejmo jim, da nam veliko pomenijo. Ja, povejmo jim to. Zaupajmo jim, da bodo zmogli premagati težavice in težave. Oni so samostojne osebe (starosti primerno seveda) in na svoji razvojni stopnji znajo in hočejo reševati svoje težave. Ne zatrimo jih. Da se bodo lažje razvijali, potrebujejo naše ljubeče in odločne meje.

Je pa še nekaj. Nekaj nad nami in hkrati Nekaj v nas. Ta Nekaj se želi uresničiti. To je Življenjska sila, ki potrebuje svobodnega človeka. Ko otroku vse damo, mu zadušimo dostop do te Sile. Tako uničimo otroka, ker ga tiščimo stran od te velike Sile v njem. V nas je Nekaj, kar se želi realizirati skozi naša življenja. Starši smo dolžni svoje potomce odgovorno vzgajati v samostojne osebe, da bodo znali, upali in hoteli slediti tej Sili v njem. Zakaj? To mu bo dalo življenjsko zadovoljstvo. Uspešno premagovanje ovir bo dalo otroku (majhnemu ali odraslemu) notranji ponos, samozavesten nasmeh, ne bo se ustrašil težav, ve, da bo zmogel, in ve, da starša vanj zaupata. To potrebuje otrok od nas, staršev, ne pa obilice igrač, potovanj, evrov in mehkuženja na vsakem koraku.