Jezersko v naših srcih

Septembra lani smo se po telovadbi odpeljali na Jezersko. Čeprav je bila napoved vremena slaba, se ni uresničila. Jezersko nas je sprejelo z odprtim srcem, sonce nas je grelo in s svojo svetlobo pozlatilo vrhove gora in dolin. Na mostu pri Bajtah nas je sprejela Mija Murovec, jezerska duša, staroselka, ki je bila potem ves čas z nami.

Zapeljali smo se k Spodnjemu Virniku in nadaljevali peš do kamnoloma lehnjaka. Vsi smo šli na ogled, čeprav je bila pot strma in spolzka. Po poti nas je spremljal vonj gozda in čudovit pogled na mlado govedo, ki se je paslo na prostranih travnikih. Na razgledni ploščadi pri lehnjakotvornem izviru smo občudovali lepoto kamnine, mahu in čistost vode. Posedovati izvir vode, iz katere raste lehnjak, je največje bogastvo. Bili smo del narave, ki smo jo občutili z vsem svojim bitjem. Pri Spodnjem Virniku smo lahko kupili domače izdelke: sir, jogurt, maslo.

Moji spomini iz otroštva so se vrnili. Velikokrat smo v voz zapregli kobilo Miško in se s starši od doma odpeljali na obisk k Spodnjemu Virniku. Zame je bilo to posebno doživetje in danes mi je spomin priklical zven kopit in vonj kobile, dišeči gozd, ki je šelestel in šumel in pripovedoval tisočere zgodbe, in kristalno čisto vodo, ki je žuborela v strugi. Tako daleč smo se peljali na obisk, kjer smo bili toplo sprejeti in izborno postreženi. Otroci smo se igrali in tekali sem ter tja, tudi tega septembra ni bilo nič drugače, čeprav so minila desetletja. Kosili smo pri Ančki, ki nas je postregla z obaro, žganci in potico, tipično visokogorsko hrano. Pripravila je tudi brezglutensko hrano za nekaj udeležencev, za kar smo zelo hvaležni.

Nato nas je pot vodila do Planšarskega jezera, kjer smo si privoščili sladoled, si razpršili in umirili svoj um na jezerski gladini, v kateri se je zrcalila Kočna z okolico.

Mija nas je odpeljala na svojo posest, kjer nam je pokazala stare običaje: predenje volne, filcanje, izdelavo mehkih volnenih posteljic za milo in predstavila svojo knjigo Dobrote palčice Robidovke, kjer so opisani recepti za pripravo okusnih jezerskih jedi. Vsi smo sodelovali in bili kot otroci, ki raziskujejo in se čudijo. Nekateri so sodelovali pri učenju, drugi sedeli na travi, tretji so se gugali, vsi pa smo bili srečni in radostni v iskrenem prijateljstvu in sožitju. Midva z Matjažem sva se spominjala šolskih dni in pred nama je ležalo v neokrnjeni naravi izginulo ledeniško jezero, ki je odteklo med potresom leta 1300.

Lani poleti sem si ogledala predstavo Jezerske štorije in bila navdušena nad izvedbo. Prosila sem Olgo in ekipo igralcev, če bi izven sezone za nas, Koseščane, ponovili predstavo. Vsi so bili za in Mija Murovec mi je pri tem pomagala. Tako smo se ob 16. uri odpravili k Jenkovi kasarni na predstavo Jezerskih štorij, kjer nas je sprejela Olga in predstavila zgodovino Jenkovega posestva. Zaigrala nam je na harmonij in nas na koncu predstave pogostila z luncami in buhteljni, tako dobrimi, da se nam še sedaj cedijo sline. V mojem otroštvu smo Jenkovo ničkolikokrat obiskovali in spominjam se požara pri Jenku. Bili so težki časi. Upam, da se ne bodo nikoli več ponovili.

Jezerjani še vedno ohranjamo svojo govorico, ki je preprosta in neokrnjena, kar je igralska ekipa v Jezerskih štorijah briljantno predstavila.

Hvaležni smo Miji, ki s svojo plemenitostjo in starim znanjem tlakuje večnost;

Olgi, potoniki, ki se nasmiha prihajajočim gostom; županu Drejcu, mogočnemu kot gora, nežnemu kot voda, vedno v ustvarjanju in gibanju, ki prinaša svetlobo, radost in ljubezen ljudem, živalim, rastlinam; Aljažu, ki z iskrenostjo hodi po poti svobode; Branetu, ki z modrostjo odpira prostor in čas; Johani za pristno in izvirno igro; Ančki za okusno pripravljeno kosilo; Alji in Alenki, ki sta poskrbeli, da je vsak udeleženec izleta dobil prospekt Jezerskega.

Zahvaljujemo se Miji za njeno širokogrudnost in za vso koordinacijo pri dogodku. Poskrbela je, da je vse potekalo popolno in da smo si lahko kupili jezerske dobrote: jajca, marmelado, maslo, sir, mleko, jogurt, med in si pri Anku natočili Jezersko Slatino. Kot gostje smo začutili utrip Jezerskega, ki ga je vredno živeti.

Hvala še enkrat Miji, Matjažu, Olgi in Drejcu, županu Jezerskega, domačim na Spodnjem Virniku, osebju v gostilni Ančka in vsem nastopajočim za prijetno druženje. Vsem vam, Jezerjanom, želim, da ostanete taki, kot ste, in dolgo, srečno in večno življenje. Hvaležna sem, da sem tam doma.