Izola

Po poškodbi sem bila prvič na morju, kjer sva s seboj peljala obe kolesi. Prej je le Janez vozil svoje kolo, jaz pa sem hodila peš. Tokrat sem se povzpela po bregovih in klancih proti Kortam in Maliji, kot je bilo včasih. Ni bilo vse tako, kot je bilo včasih. No, upam, da ni še tako, kot je bilo včasih. Da bo enkrat spet tako. Ko se opazujem, kaj je drugače, si dopovedujem. Saj lahko vozim kolo, poznam teren, koleno me ne boli, lepo vreme je, dopust imam, kaj ni tako, kot je bilo? Nekaj v meni mi ne daje več toliko moči, elana, želje, da bi se podila po cestah in klancih kot mladi kozliček. Ne, sedaj pa nisem več tako mlada, malo sem prestrašena, kaj, če se kaj zgodi. Nikoli ni bila pomembna ura, lahko sem se vozila zjutraj, opoldne ali zvečer, pred temo ali v mraku, samo da sem bila na kolesu. Sedaj mi ni všeč vožnja v najhujši vročini, pred temo sem rada doma, v mraku me je strah. Janez mi pravi, kaj je s tabo, kot da nimaš več naboja in neskončne želje po kolesarjenju. Včasih je veljalo, ni pomembno kje, kdaj, kam, da je le šlo. Sedaj pa gledaš na uro, moti te sonce, mrak, cesta mora biti lepa asfaltna, makadam ni v redu … Gotovo se človek spremeni po poškodbi. Ni še vse po starem, to je dejstvo, ostane pa previdnost, strah … Bi šla še enkrat čez vse to? Raje ne, nikoli pa ne veš, kaj te čaka. Popolnoma nič nisem bila kriva za svojo nesrečo, pa človek vseeno gleda, ali bi jo lahko preprečila. Ko vidim spuščenega psa, ki teče proti mojemu kolesu, se preprosto ustavim in čakam, kaj bo. Če bi to storila že prej, zagotovo ne bi padla. Če se ne bi vozila v službo s kolesom, se ne bi poškodovala. Morda, kaj pa, če bi se zaletela z avtom? Če, če, če … Ko bi bil človek vedež, ne bi bil revež. Po skalah ob morju iz Izole v Piran še ne morem pešačiti, je preveč nestabilna podlaga. Hodim po gozdu, po asfaltu in makadamu, po kamnih še ne. Lahko se podam na Štefanjo goro ali na druge gozdnate hribe, na Storžič še ne morem. Vsekakor morje pomaga, kopanje v morski vodi vsaki poškodbi sklepov dobro dene in tudi meni paše. Le voda je preveč topla. To je mlakuža. Ko pridem ven iz morja, grem pod mrzel tuš, da se vsaj malo osvežim. To ni normalno. Neke meduze plavajo, ne ožgejo, je pa zelo neprijeten občutek, ko se plazi nekaj okrog tvojega trupa. Sonce vzhaja in zahaja v istem času na istem mestu in to je veličastno. Škržati pojejo svojo melodijo od ranega jutra do večera. V krošnjah borovih dreves uganjajo svoj koncert v zelo glasnih tonih. Vse skupaj je kot ena velika simfonija narave, zvoka, svetlobe, toplote. Tudi to je morje. Če je torej kolesarjenja manj, pa lahko opazujem druge malenkosti, ki me prevzemajo. Morda še bolj kot prej. S kolesom ne opaziš takih drobnih reči, je cesta in promet, pokrajina mimo tebe drvi in brzi. Če greš peš, opaziš več.