Najvišji islandski slap v soncu / Foto: Rok Logar
Najvišji islandski slap v soncu / Foto: Rok Logar
Po pohodu sem z avtostopom prišel nazaj v Akureyri. Pobrala me je domačinka in me peljala vse do kampa. Že tako sem bil nad avtostopom navdušen in ni se mi prvič zgodilo, da se mi je šofer prilagajal. To pomeni, da so me vprašali, kam grem, in skoraj vsakič so bili pripravljeni iti izven svoje poti, da so me do tja peljali.
Ženska, ki me je pobrala, je živela v Reykjaviku. Ker je bila domačinka, sem izkoristil priložnost in jo povprašal o vsem, kar me je zanimalo: o turistih, tujcih, kakšno je življenje na Islandiji, kaj je značilno za Islandce ... Povedala mi je, da je turistov vsako leto več. Domačinom se zdi, da jih je preveč. Kot da se je Islandija na nek način prodala turizmu. Hkrati je povedala, da se zavedajo, da je vse večji delež njihovega BDP-ja turizem. Povedala je, da je vsako leto več tujcev, ki se tja priselijo zaradi dobre plače, vendar ne spoštujejo narave, ki je za Islandce zelo pomembna. Skrbi jih izgubljanje njihove kulture in načina življenja, jezika in običajev, hkrati pa jim rodnost strmo pada. Zelo hitro se opazi, kdo je Islandec in kdo ne. Povedala mi je, da si želi, da bi Islandija dobila neko moč in se ne bi bala postaviti zase. Da bi se zaščitila ali poskrbela zase. Povedala mi je, da so prijazen narod, četudi na prvi pogled morda ni videti. Zavedajo se krute surovosti narave in z njo živijo.
To je eden izmed čarov samostojnih potovanj in razlog, zakaj se zanje odločim. Spoznaš tujce, za katere veš, da jih ne boš nikoli več videl. Takoj preideš na globlje, meni bolj zanimive teme. Od pogovorov o deželi do osebnih izpovedi ali pa filozofskih pogledov na svet. Ko mi je pripovedovala o vsem tem, nisem mogel, da ne bi vlekel vzporednic s Slovenijo.
Ko sem se drugič vrnil v Akureyri sem bil postavljen pred odločitev, ali si poiščem poletno delo ali pa se vrnem domov. Delo bi zagotovo našel, saj so potrebe turizma velike. Ko sem svoje zadnje dni opisal še domačim, sem (od matere) dobil prijazen ukaz: »Rok, sedaj je pa dovolj, pridi domov«. Lagal bi, če bi rekel, da doma nisem pogrešal. Pogrešal sem prava drevesa in gozd. Kulturo in družino in prijatelje. Pogrešal sem dom. Tisti večer sem kupil letalsko vozovnico za čez teden dni. Imel sem še nekaj časa za ogled vsega, kar mi je ta otok še lahko ponudil. Ni razočaral s slapovi, Vestmanskimi otoki in toplimi jacuzziji.