Islandija (8)

Prejšnji zapis sem končal na začetku štiri- do petdnevne pohodniške poti, ko sem izgubil vžigalnik. Odločil sem se, da nadaljujem, le da moram pot narediti v treh dneh, preden ostanem brez hrane. Na razpolago sem imel veliko manj hrane, saj si brez vžigalnika nisem mogel narediti glavnega obroka – juhe in makaronov. Pravijo, da je mladost norost in da čez jarek skače, kjer je most. V treh dneh nisem, dokler nisem prišel nazaj na cesto, srečal nikogar. Nobenega drugega pohodnika. To pomeni, da sem bil veliko časa sam s seboj. Kar pa tudi ni tako grozno.

Naprej se človek vpraša, kako za vraga mu je uspelo izgubiti vžigalnik. Še posebno ob dejstvu, da sem ga izgubil tako, da mi je še uspelo zavreti vodo za juho, ko pa sem si želel zavreti vodo za makarone, vžigalnika ni bilo več. Kako mi je to uspelo, ne vem; zakaj se mi je to zgodilo, tudi ne. Verjemite, da sem tistih deset kvadratnih metrov obrnil na glavo, a vžigalnika ni bilo. V takih trenutkih človek hitro izgubi glavo. Prevlada panika, a dovolj časa že potujem, da vem, da panika in živčnost v takih trenutkih ubijata. Moral sem se umiriti in preštudirati, kako naprej. Nadaljeval sem izključno zato, ker sem imel s seboj suho hrano (oreščki, tuna, čokoladice) – dovolj, da sem precenil, da bom zmogel tri dni hoda. Voda na tem otoku ni problem, saj je povsod pitna.

Tudi ta situacija je bila nekaj novega. Tudi pri tej začetek ni bil idealen. Ko sem se navadil na to, da sem sam in da sem hrano pravilno razdelil, mi sploh ni bilo hudega. Takrat mi je pomagalo, da sem bil v rednem stiku z družino in enim prijateljem. Ugotovil sem, da je to pomembno. Moraš imeti ljudi, ki ti nekaj pomenijo – in obratno: ti njim. Vsaj toliko, da kaj napišejo, te vprašajo, ali si v redu, kako si in kje si. To mi je pomagalo.

Pomagalo mi je tudi vreme. Ne vem, kako to, ampak tiste tri dni sem imel jasno, sončno vreme (kar je na tem otoku redkost). Hkrati sem edinkrat tem potovanju kampiral na divje. Šotor sem postavil nekje na samem v veliki ledeniški dolini. Lepa pokrajina in popolna svoboda. Hkrati pa tudi nekaj težkih in težko opisljivih trenutkov. Tako se jaz spominjam tega pohoda.

Ko sem prišel nazaj v vas Grenivik, sem si privoščil »zmagovalno« pico in pivo. Prav vseeno mi je bilo, da sta stala petdeset evrov. Po treh dneh hoda sem se najbolj razveselil inovacije človeka, ko odpreš pipo iz nje priteče topla voda. Tisto prho bi kar poljubil, če bi jo lahko.