Islandija (7)

Iz Husavika, mesta kitov, sem nadaljeval sam. Po treh dneh vožnje sem se spet postavil na rob ceste in preizkusil svojo srečo z avtostopom. V manj kot desetih minutah sta me pobrala dva Grka. Bila sta sezonska delavca, dva izmed mnogih, ki jih je vedno več. Verjetno zato, ker se potrebe turizma povečujejo. Starejši domačini so mi povedali, da mlajše generacije nočejo delati. Tega ne morem govoriti z gotovostjo. Iskreno – tudi doma mladi to večkrat poslušamo, četudi velikokrat ni tako. Nisem edini, ki za svoje »potegavščine«, kot je ta, in za večino svojih stroškov (četudi so študentsko majhni) skrbi sam.

Skratka: na podlagi 40-dnevnega bivanja ne morem trditi, da je res tako, da mladi nočejo delati. Na Islandiji so me v kampih na recepciji skoraj vsakokrat pričakali mladi. Tako je bilo tudi v naslednjih dveh kampih. Prvi je bil v drugem največjem mestu Akureyri. Tja sem prišel v času islandskega praznika. Prvič v življenju sem videl v kampu toliko ljudi. Do tedaj smo bili v kampih v veliki večini samo tujci, popotniki in turisti. Tisti dan so nas domačini popolnoma »povozili«. Kamp je bil velik, a je zabeležil rekordnih tri tisoč ljudi.

Mesto kot tako mi je bilo všeč. Je čisto in urejeno, ima majhno letališče, najbolj znano je pristanišče. Je pomemben del tamkajšnjega gospodarstva, predvsem pa se tam ustavljajo velike križarke. Pripeljejo bogate turiste iz Nemčije, Danske, Amerike, Norveške ... Ko sem se sprehajal mimo njih z nahrbtnikom, so me malo čudno gledali. A sem se na takih potovanjih naučil, da mi je za mnenje drugih postalo zelo vseeno. Jaz sem bil namenjen v še severnejšo vasico Grenivik. Avtobusov do tja ni bilo, zato je bil avtostop moja edina izbira. Na tega sem čakal najdlje. Prvi razlog je bil, da sem šel proč od najbolj obljudene ceste in sem pričakoval manj prometa. Vendar ni bilo tako neznansko manj ljudi. Manj turistov, a kar dosti domačinov. In od tam izvira drugi razlog. Do takrat in tudi v nadaljevanju so me pobirali večinoma turisti. Tokrat se me je usmilil neki Nemec.

Prišel sem v vas Grenivik. Od tam sem se odpravil na drugo večjo pohodniško pot na svojem potovanju. Od prve poti Laugavegur se razlikuje v tem, da ta ni poznana. Vzela naj bi mi od štiri do pet dni in v teh dne nisem srečal žive duše. Kot vedno se zgodi kaj, na kar ne moreš vplivati. Med hojo sem izgubil vžigalnik. To pomeni, da sem izgubil svoj najpomembnejši vir hrane – makarone.