Islandija (6)

V prejšnjem delu sem opisal, kako sem odkril avtostop. To, kar je bilo za naše starše nekaj normalnega, je danes skoraj izginilo. Svoboda, ki jo prinese tak način potovanja, mi je bila zasvajajoča. Vzameš nahrbtnik, dvigneš palec, stopiš ob rob ceste in upaš na najboljše.

Težko je razložiti, a ko se nekaterim stvarem popolnoma prepustiš, je neverjetno, na kakšne načine se odvijejo. Tako mi je na primer ustavil mlad Nizozemec in z njim sem se vozil tri dni.

Najboljši del vzhodne Islandije mi je bil mestece Seydisfjordur. Polno je bogatih turistov, ki pridejo s križarkami in zapravljajo denar na izjemno dragih islandskih večerjah, medtem ko sem si jaz kuhal makarone s tuno.

Čeprav sem po Islandiji potoval samo z nahrbtnikom, sem opazil prednosti potovanja z avtom, saj je hitro in fleksibilno. S prstom določiš točko na zemljevidu in se do nje zapelješ. Tako sva se premikala proti severu Islandije. Kot kljukico na seznamu sva odkljukala 66,3 stopinje, najsevernejši del otoka. Arktični krog se začne na 66,5 stopinje. Tam sredi ničesar sem se počutil odrezan od vsega. Bila je le majhna vas, okrog nje pa nič. Nič, nič, nič. Naslednji sosed je petdeset kilometrov stran, pa še to je samo eden.

Opazil sem tudi, da kljub turističnemu bumu, ki ga zadnja leta doživlja Islandija, še vedno odkrivajo, kako in kaj. Tuneli, kot je karavanški, so pri njih zelo potrebni, a redki. So le v okolici večjih mest – Reykjavik, Akureyri, Egilsstaðir ... – drugod pa cesta, ki ni vedno asfaltna, pelje okoli fjordov, in ne skoznje ali pod njimi.

Sčasoma sva prispela do naslednjega kampa ob Mývatnu. Ob večeru se je vreme zjasnilo in pokrajina je zaživela kot oder. Tam sva si ogledala največji krater na svetu. Poleg njega je jezero, iz katerega so gledali »učbeniški« vulkani. Ponovno nisem mogel verjeti, kako se mi potovanje odvija. V avtu, ki mi je ustavil, s šoferjem, ki sem ga poznal dva dni, sem naredil tristo kilometrov, pred očmi pa so se mi odvijali neverjetni scenariji.

Dan sem zaključil v slogu: z zelo dolgo toplo prho in spalno vrečo v šotoru. Naslednje jutro naju je pot vodila v Húsavík – mesto kitov. Moji starši so ga obiskali pred sedmimi leti in mi rekli: »To moraš videti.« Rezerviral sem si zadnji ogled kitov v tistem dnevu (ob 23. uri) in se še enkrat spomnil, kako majhen sem. Pred menoj se je dvignila ogromna žival. Ko kiti grbavci pridejo po zrak, pokažejo svoj ogromni hrbet in pred novim potopom še svoj znamenit belo-črni rep. Na Islandijo se pridejo hranit, preden v enem kosu odpotujejo do ekvatorja, kjer se parijo. Na dan lahko pojejo eno tono hrane.

Če sem bil dan prej odrezan od sveta, sem bil tukaj samo drobec v njem.