Islandija (4)

Pot Laugavegur na Islandiji je zaslovela kot najbolj privlačna pohodniška pot. Njen začetek je v islandskem sredogorju v kraju Landmannalaugar​, konča pa se v dolini Thórsmörk – gozd Thora ali gozd bogov. Jaz sem še malo podaljšal in šel do vasi Skó​gar, kjer je turistično oblegani slap Skó​gafoss​. Naredil sem 83 kilometrov v petih dneh. Na začetek poti ne moreš priti z navadnim avtom in niti z najcenejšim avtom na štirikolesni pogon (veliko jih je neuspešno poskusilo). Ceste do tja so označene s črko F in so odprte samo v poletnem času. Pozimi so razmere v islandskem pogorju prekrute za avtomobile. Značilnost teh cest je, da so divje. Samo da smo prišli do začetne točke, smo prečkali tri reke in že vožnja tja mi je pokazala, kako surova in hitro spreminjajoča se je Islandija.

Zaradi svoje prepoznavnosti je pot odlično označena. Težko jo zgrešiš in se izgubiš. Primerna je za vsakega pohodnika, začetnika ali pa bolj izkušenega. Veliko turistov pride v skupini in pot prehodijo skupaj. Tako sem tri dni srečeval iste ljudi. Vedno sem imel nekoga pred ali za seboj. Najbolj smešna se mi je zdela kitajska skupina. Vedno so vstali in startali pred menoj, a vsakič sem jih ujel, ko smo morali prečkati reko. Da, na tej poti trikrat prečkaš ledeniške reke. Niso tako velike, so pa kar mrzle (kdo bi si mislil). Voda mi je bila največ do stegen, a Kitajcem je to predstavljalo velike težave. Ena pohodnica se je vode tako bala, da jo je moral vodič na ramah nesti čeznjo. Kako nevarno je bilo to, jim ni prišlo na misel.

Pokrajina se z nadmorsko višino zelo hitro spreminja. Na najvišjih predelih je kamnina črna, ponekod obdana tudi s snegom. Nato so tla postala oranžna – kot na Marsu. Ko sem se dovolj spustil, je prevladala zelena barva. Spal sem v kampih, ki nudijo najosnovnejše stvari. Stranišče, prho (pet minut tople vode stane pet evrov), smeti, energijske ploščice. Na celotni poti je pet kampov, zadnja dva sta v dolini Thórsmörk. Na žalost sem imel na četrti dan rahel dež in meglo. Tako sem ostal v Thórsmörku, ki ponuja odlične enodnevne pohode. Zares se splača ostati dodaten dan ali dva. Enako vredno pa je narediti pot do vasi Skó​gar.

Prvo polovico poti sem se vzpenjal po dolini Thórsmörk. Tisti dan je prevladovala visoka megla, ki me je na vrhu ujela. Tam sem hodil po ledeniku, v drugi polovici poti me je spremljala ledeniška reka, ki je z menoj padala in naredila ogromno slapov. Proti koncu se je število ljudi povečevalo, nakar jih je bilo že neokusno veliko. Hitro sem posnel fotografijo, šel na avtobus in prišel v mesto Vik i Myrdal. Tam sem odkril nov svet atlantskih mormonov in avtostopa.

(Se nadaljuje)