Islandija (10)

Ostal mi je še en teden na tem otoku. Naslednji dan sem se iz Akureyrija prestavil v mesto Borgarnes. Razdalja med njima ni tako majhna. Nekako sem presekal in preskočil celotno zahodno Islandijo.

Zahod je zgodba zase. Tako sem prebral na internetu in tako mi je povedal tudi skoraj vsak domačin, s katerim sem govoril. Ko ti tako informacijo potrdijo domačni, po navadi kar drži. To bi bilo nekako tako, kot bi Slovenci nekomu, ki ga ne zanimata samo Bled in Ljubljana, omenili Jezersko, morda poglede s koprskega hribovja ali pa kakšen svoj kotiček Slovenije.

Zato se morda zdi malo čudno, da sem celoten zahod preskočil. Je še bolj divji in odročen kot preostala Islandija. Je čista narava. Obstaja določen del, do katerega lahko prideš samo s čolnom, je brez signala in ob lepem vremenu lahko od tam vidiš Grenlandijo. Ko so mi to povedali, sem vedel, da bom enkrat to doživel. A kot sem omenil v prejšnjem članku, je bil mesec dni dovolj in zahod sem izpustil kot razlog, da se še kdaj vrnem na ta otok. Morda z najetim avtom in morda ne sam. To se mi je zdela pametnejša odločitev.

V naslednjih dnevih sem si ogledal slap Glymur, obiskal Vestmanske otoke in turistični slap Selfoss. Če se spomnite, sem vam v prvem delu povedal, da sem v mestu Selfoss zaradi prevelike teže pustil drugi nahrbtnik. Zato sem pobral še tega. V predzadnjem kampu mi je moški na recepciji, potem ko je videl moj osebni dokument, rekel: »A, Slovenac, onda možemo da pričamo po naše.« (A, Slovenec, potem lahko govoriva po naše.)

Zadnji dve noči sem preživel v Reykjaviku.

Kot vsako potovanje je še posebej samostojne poti težko opisati samo z besedami. Ogromno je trenutkov in ljudi, ki sem jih doživel in srečal, o katerih vam nisem utegnil povedati. Taka sta bila na primer Bjani in Inga. Srečal sem ju še v času izmenjave in od mene sta zahtevala, da jima vsak teden javim, kje sem in kako sem. Preden sem odletel domov, sta me gostila na zadnji večerji, kjer sem se počutil kot kralj. Njima se morda to ni zdelo tako veliko, meni pa je to pomenilo ogromno.

Občasno pomislim, da sem malo nor, ker izvajam taka potovanja. Potem pa sem na letalu v Düsseldorf sedel poleg Nemke, ki potuje že leto in pol. Bila je v Avstraliji, jugovzhodni Aziji, sedaj pa na Islandiji. Ko sem se vkrcal na letalo Air Serbia iz Düsseldorfa v Beograd, je stevardesa tri ljudi pred menoj pozdravljala v angleščini, meni pa je rekla: »Dober dan.« Zrak na tem letalu je bil drugačen, ljudje drugačni. Nekako bolj moji. Bolj sem se počutil domače kot pa v Nemčiji, še posebno ko sem priletel v Beograd, kaj šele v Ljubljano, kjer me je na terminalu pričakal oče.

(Konec)