Islandija (1)

Vsakoletne počitnice do vključno letošnjega poletja so zame vključevale tri stvari. Poletno delo, izmenjavo in potovanje s kolesom. Te tri stvari so si tako tudi sledile, saj je potovanje s študentsko denarnico (vsaj mislil sem tako) blizu neizvedljivega. Letos sem se prijavil na izmenjavo na Islandiji. Ko sem bil na izmenjavo sprejet, sem moral svoje dosedanje korake malo premešati. Razmislek je bil potreben, ker je bila tokrat izmenjava takoj po koncu šole. Hkrati ni šlo za samo »neko« destinacijo, temveč za Islandijo.

Ne dolgo nazaj je bilo v tem časopisu objavljenih kar nekaj prispevkov o Islandiji. Zato le nekaj grobih opisov. Je unikatna in res samo ena. To izve vsak, ki se odpravlja na ta vulkanski otok. Je petkrat večja od Slovenije, prebivalcev pa je približno petkrat manj. V povprečju ima nekaj manj kot štiri prebivalce na kvadratni kilometer. Znana je po svoji surovi naravi. Ogromno je vode, ki je posledica ledenikov, ki še prekrivajo Islandijo. Ob vodi so konstantni tudi lava in vulkanski izbruhi, ker je na stiku dveh tektonskih plošč. Severnoameriška in Evrazijska plošča se oddaljujeta, zato na površje pogosto bruha lava. Ta dežela je živa. Je dežela ognja in ledu.

Prvi pogoj za moj obisk Islandije je bil, da sem moral na fakulteti opraviti vse izpite v prvem roku. V času drugih julijanskih izpitnih rokov sem bil že na polovici Atlantika. Preden sem šel, sem povprašal vsakega, ki je bil tam, o vsem, kar se je dalo. Izkušnje drugih so me motivirale toliko, da sem kupil le enosmerno letalsko vozovnico. Tako me odhod domov, ni omejeval.

Imel pa sem dodatno oviro. Nisem mogel najeti avta. Vsako podjetje zahteva minimalno starost voznika 21 let in vsaj dve leti izkušenj. Uporabljal sem javni avtobusni prevoz, ki je na voljo le v času turistične sezone. Avto je del islandske kulture. Javnega prevoza sploh ne uporabljajo, železnice pa nimajo. Omeniti moram tudi, da v neko prazno in neznano deželo nisem šel brez osnovne stvari – denarja. Skozi leto sem delal, da bi si lahko letalsko vozovnico domov kupil, kadarkoli sem želel. Hrane sem imel vedno dovolj, spal pa sem po kampih. Računal sem, da bom po koncu izmenjave tam ostal približno dvajset dni. Čar samostojnega potovanja in študentske norosti je, da sem načrtovani čas tam podvojil.

(Se nadaljuje)