Iskren in pristen Matic Pelcel

Ko Matic Pelcel ne nastopa, se izredno rad prepušča vibracijam narave, ustvarja na kulinaričnem področju, veseli ga vrtnarjenje. Pred kratkim se je iz stanovanja preselil v manjšo hišo, kjer sedaj večino časa posveča obnovi, v čemer uživa.

»Sem tudi velik ljubitelj peke kruha z drožmi, s katerim redno zalagam vso svojo družino. Sem radoveden človek in ves čas iščem nova znanja. Zanimajo me predvsem tista, ki sta jih moja in mlajša generacija generalno potisnili v pozabo. Verjamem, da bi nam stare modrosti naših dedkov in babic lahko dale ogromno in s kombinacijo novih in sodobnih dognanj bi se lahko res odprla neverjetna obzorja v smislu preprostosti življenja,« pripoveduje. Meni, da je glasbeni nastop zgolj vrh ledene gore nekega glasbenika ali češnja na torti, kot radi rečemo. »Ta je viden širši javnosti. Se pa pod površjem skrivajo ure in ure dela, vaj, preigravanja, pisanja, snemanja, komponiranja, iskanja priložnosti – skratka veliko omrežje najrazličnejših aktivnosti. To je zaposlitev za nedoločen čas in brez pravega delovnika, saj gre v bistvu kar za poslanstvo in neprekinjeno aktivnost, ki je ni moč ovrednotiti. Nagrada je nasmejan in ganjen obraz, ki je posledica vsega, v kar vlagaš in verjameš.«

Glasba vas spremlja že od mladih nog in je tudi oblikovala vašo ustvarjalnost. Od kod ljubezen do glasbe?

Težko določim trenutek, ko sem začutil, da želim tudi sam aktivno prispevati k podajanju glasbe ljudem. To je nekaj, kar se pač posledično zgodi, ko se odločiš za igranje inštrumenta in se srečaš s prvimi oblikami nastopanja pred starši, ki jih po navadi kot otrok nisi ravno vesel. Kasneje so te preizkušnje nekakšen filter in notranji test, ki ti včasih nakažejo smer. Mene je prava želja po nastopanju dejansko zagrabila proti koncu osnovne šole in kasneje v gimnaziji, ko sem zares vedel, da hočem biti del tega sveta. Od kod to izvira, pa ne znam razložiti. Bi rekel, da sem verjetno že kot deček videl glasbene skupine, ki so se mi vtisnile v podzavest, kar se je pozneje izrazilo kot strast do aktivnega ukvarjanja z glasbo.

Kako bi opisali svojo glasbeno pot? Ste se na njej srečali s kakšnimi posebnimi izzivi?

Moja prva skupina Dr. Fig v gimnaziji je bila zares posebna. Skupino smo sestavili tako, da smo izbrali člane glede na prijateljstvo, ne na podlagi glasbenega znanja. Kasneje se je izkazalo, da nimamo vsi člani enakih glasbenih ambicij, tako da se je po odhodu prvega zgodil nekakšen domino efekt. Na koncu sem samo še jaz v glasbi videl svojo prihodnost. To je bil eden prvih težjih izzivov. Nato sem ustanovil kitarski duet Matic & Martin, s katerim sem dolga leta igral na številnih javnih in zasebnih dogodkih. Kasneje sem v iskanju novih izzivov ustanovil celo dalmatinsko klapo Gallus, ki pa je bila zgolj še en korak k ustvarjanju svoje lastne glasbene identitete. Nato sem kot član zasedbe Help! izpolnil svoje notranje želje in se podal na profesionalno glasbeno pot, ki me je vodila v več kot 16 držav in obsegala več kot štiristo nastopov. Izzivi so bili vedno prisotni, še največji med njimi je bil zagotovo odhod iz skupine.

Kako je sploh prišlo do sodelovanja z zasedbo Help! A Beatles Tribute? Pri njih ste bili dobrih sedem let.

Decembra 2015 sem jih poslušal na koncertu v Škofji Loki in bil navdušen. Sam sem bil od nekdaj velik oboževalec skupine The Beatles in John Lennon je name naredil izreden vtis. V tistem obdobju sem zelo pogrešal energijo, ki jo prinaša delo s skupino, in zato me je njihov koncert še bolj zaznamoval. Zgolj nekaj tednov po nastopu so objavili prosto mesto, ki je povsem ustrezalo mojemu profilu in željam. Prijavil sem se na avdicijo, jo opravil in mesec za tem sem bil že na poti v tujino, in sicer smo igrali v Švici in Franciji. To je bil nor mesec, saj sem moral v tem času usvojiti vse svoje pevske linije, besedila, kitarski del in tudi način nastopanja, ki je bil specifičen. Kakor koli, sledilo je sedem let bolj ali manj aktivnega igranja in potovanj po vsej Evropi, nakar je leto 2022 prineslo odločitev, da to poglavje v življenju zaključim.

V zasedbi Help! A beatles Tribute ste imeli priložnost upodobiti Johna Lennona. Zakaj ravno njega in kaj vas je pri njem najbolj pritegnilo?

Lika si sicer nisem imel možnosti izbrati sam, je pa neko naključje (ali pa tudi ne) hotelo, da je bil to prav John Lennon, ki sem ga že tako ali tako izredno občudoval. John je bil neke vrste prvo ime in za mnoge glavni član zasedbe The Beatles. Že res, da je bila skupina fenomen in je bilo nemogoče izbrati enega člana, ki nekako izstopa, ampak meni je bil John vedno prva izbira.

Kaj pa vam osebno pomeni interpretiranje glasbe skupine The Beatles?

Definitivno je to čast, a s seboj nosi tudi odgovornost, da njihovo glasbo predstavim dovolj dobro. Zame so in bodo največja skupina vseh časov, ki je zaorala ledino in bila v tistem obdobju močno pred svojim časom. Delali so revolucionarne stvari, ki jih takratna tehnika ni dopuščala, premikali so meje in pokazali pot vsem skupinam, ki so in še prihajajo za njimi.

Kako vam je ta izkušnja, sploh glasbeno upodabljanje Lennona, pomagala pri glasbenem razvoju?

Ko igraš na takšni ravni, se naučiš ogromno. Predvsem je zelo pomembno, da spoznaš, da je to služba – tako kot vsaka druga. Izkušnje v tujini so v primerjavi s slovenskim trgom neprecenljive. Tam poklic glasbenika dejansko obstaja in ni zgolj nek hobi poleg »prave« službe. Zanimivo je tudi, da se v Sloveniji mnogi glasbeniki radi obnašajo precej zvezdniško, za razliko od tujine, kjer sem imel priložnost spoznati nemalo zelo delavnih posameznikov in skupin, ki imajo zares dobro kariero, pa vendar ostajajo z nogami na tleh in ohranjajo držo normalnega človeka. Razvil sem tudi glasbeno kritičnost in sposobnost ločevanja in določanja nivoja kakovosti določenega izdelka in nastopa. Pri igranju na takšnem nivoju pozornost namenjaš vsem najmanjšim detajlom, ki pa na koncu predstavljajo zares pomembno razliko.

Kdaj ste potem začeli samostojno nastopati na glasbenih odrih? Takoj ko ste se poslovili od skupine Help! A Beatles Tribute?

Po zaključku z zasedbo sem najprej potreboval čas zase, nato pa sem v Franciji izvedel zasebni nastop v samostojni izvedbi – v juniju se vračam, ker načrtujem več nastopov. Takratni odzivi pa so me res presenetili in nekako sem verjel, da morda ni vedno treba, da se pojavi cela skupina, da ustvariš posebno vzdušje. Po tistem nastopu sem še nekajkrat nastopil na zasebnih dogodkih, ki so bili vsakič znova polni neverjetnih odzivov. Poleg tega sem ves čas glasbene kariere pisal in delal osnutke svoje avtorske glasbe. In tako je prišel čas, ko me je glasba zopet poklicala, tokrat zato, da povem tisto, kar sem dolgo skrival za maskami drugih glasbenikov in avtorjev. In občutek, ko ti ljudje rečejo, da jim je bil po dvournem koncertu poslušanja glasbe največjih imen, kot so Elton John, Rod Stewart, The Beatles, najbolj všeč trenutek, ko sem si drznil odigrati še dve lastni skladbi, je neopisljiv. Ko se s svojo glasbo dotakneš občinstva, takrat vsa tista masa, ki je pod gladino ledene gore, končno dobi svoj smisel.

Kako vidite svojo glasbeno prihodnost?

O prihodnosti je včasih malce nehvaležno razmišljati, saj je v življenju glasbenika vedno veliko nepredvidljivega, kar pa po drugi strani dela poklic zanimiv in poln izzivov. Zagotovo je moj glavni fokus usmerjen v snemanje in izdajo svoje lastne glasbe. Prav zdaj v studiu nekaj mojih pesmi dobiva končno podobo. Sredi aprila je že izšel moj prvi singel z naslovom Tebi. Pesem je ljubezenska. Ustvarjanje zgodbe in tega, o čem pripoveduje, prepuščam poslušalcem. Trenutno jo lahko brezplačno slišite na spletni strani ma-tic.si in na različnih glasbenih platformah.

Glasba je pogosto zelo osebna stvar. Kaj vam torej pomeni ustvarjanje glasbe in kaj si želite, da bi vaše občinstvo čutilo ob vaših pesmih?

Sploh avtorska glasba je nekaj najbolj osebnega. Ko zaigraš novonastalo avtorsko delo pred občinstvom, jim dejansko na stežaj odpiraš vrata v svojo dušo. Gre za zelo intimen trenutek. Seveda pa je glasba ustvarjena z namenom, da se dotakne še koga poleg avtorja samega. In ko se to zgodi, je občutek res enkraten. Ustvarjanje glasbe mi absolutno pomeni edino možno nadaljevanje svoje glasbene poti, saj sem to zelo dolgo pustil zoreti. In danes razumem, zakaj je bilo tako. Zato sem še toliko bolj vesel in odločen, da sledim temu cilju. Kar se občutkov drugih ob poslušanju mojih pesmi tiče, si želim zgolj to, da jim dajo priložnost in si dovolijo, da jih začutijo.