Humanitarnost

Pomoč človeku v težavah je častno delo. Da Slovenci radi pomagamo, nesebično in kadar je treba, smo dokazali že mnogokrat. Zbiramo zdaj za enega, drugič za drugega, danes za otroka, jutri za starejšega občana. Danes sem na vrsti jaz, morda boš jutri ti. Ko gledamo ljudi, ki delujejo na tujem, ima morda že kdo pomisleke, čemu je treba pomagati tam dol. Ko je vojna daleč stran in je mi ne čutimo, si mislimo, ljudje so reveži, da le nisem jaz. Na šoli smo gostili humanitarca Toma Križnarja, ki je nekoč bil naš sosed, domačin. V mladosti se je večkrat podal s kolesom okrog sveta. V Afriki je začutil naš skupni izvor. Homo sapiens sapiens izvira iz centralne Afrike, z Nubskih gora. Ko te nekaj žene, temu slediš. Bolj kot njegovo življenje in življenje njegove družine tukaj ga vleče pomagati življenju tam dol. Ničesar nima, pa bi kot ekonomist vsekakor lahko imel. Vse je razdal. Za Nube, za Afričane. Zbira denar, hrano, črpalko za vodo, drone. Vse, kar dela, posname. Da lahko dokumentira darovalcem doma, da zavaruje prejemnike tam dol. Vedno se prvi v vrsto postavi najmočnejši, niti se ne postavi v vrsto, kar vzame. On poišče najbolj šibkega in poskrbi, da ta dobi prvi. Govoril je o Ignaciju Knobleharju, misijonarju, ki je v prvi polovici 19. stoletja raziskoval območje Belega Nila v Južnem Sudanu. Tudi on se je vračal v Evropo zbirat denar, da je pomagal ljudem v Južnem Sudanu. Pravi, da so veliko darovali prav v okolici Nakla, Tržiča in Kranja. Morda je on danes novodobni misijonar, ki trka na naša srca, naj darujemo za lepše življenje tam dol. Ni težko zbrati denarja, težje je poskrbeti, da pride v prave roke. Če darujemo Unicefu ali drugim mednarodnim ustanovam, le manjši delež pride do lačnih otrok. Vendar če ne darujem dvajset evrov, morda tudi dva evra ne bosta prišla v prave roke. Tam dol poteka načrtno pobijanje in iztrebljanje ljudi. Moške vzamejo za janičarje, ženske postanejo maternice za rojevanje nove rase ljudi. Beli ljudje smo iztrebili indijance, Maore, aborigine, sedaj se zdi, da so na vrsti ti v Afriki. Zadnji kolač, ki bi si ga beli človek še lahko prisvojil, je Afrika. Ima nafto, redke kovine, ljudi, ki lahko delajo zastonj. In kaj lahko beli človek vidi in dobi od Afrike? Veselje do življenja, ki smo ga izgubili. Prej kot veselje so otroci breme in strošek. Solidarnost in vzajemnost – tega so nas polna usta, v resnici velja individualnost in zasebno lastništvo. Z dijaki smo zbirali denar na dobrodelnem večeru. Nekaj smo ga poklonili Tomu za Afriko in nabrali smo ga še na sami prireditvi. Vedno bolj ga razumem. Da bi vsak našel in živel svoje poslanstvo tako, kot ga je Tomo Križnar.