Hotel z milijon zvezdicami

Spočiti, čili in naspani smo se prebudili na Baških Oštarijah, kjer se začenja Južni Velebit. Po okusnem zajtrku nadaljujemo svojo pot. Smerokaz nam pove, da nas do tja čaka sedem ur. Markirana pot se nadaljuje po pobočju, kjer je bilo nekdaj smučišče, nato pa zavije desno v gozd. Ponekod strmejši vzpon skozi gozd nas pripelje do njegovega konca. Smo na travniku, na desni se nam odpre pogled na morje. V tem delu gre pot skoraj naravnost in nas vodi mimo odcepa za jamo Sladovačo in za Veliki Sadikovac. Kmalu dosežemo sedlo Privija. Spet je pred nami bolj razgibana pot, ki nas pripelje do makadamskega kolovoza, kjer je tudi manjša razširitev. Naj nas kolovoz ne zavede! Bodimo pozorni na markacije, ki nas bodo usmerile levo navzdol. Strm sestop nas vodi v globine bukovih dreves. Res so mogočna, kljub temu da so tanka in se bojujejo z vetrom, ki je na Velebitu doma. Pravi bojevniki.

Sledi vzpenjanje in spuščanje skozi izjemen bukov gozd. Mir in tišina, ki prevzame. Si sam s seboj, premigaš noge, občutiš svoj pulz in občuduješ živo zeleno barvo, ki te obdaja. Gozd je izjemen. Na trenutke že rahlo zastrašujoč, ker ni nikjer nikogar. Pridemo do razpotja. Obe poti vodita do Šugarske Dulibe, a tista naša, ki jo opisuje Velebitska planinska pot, je desna pot. To je pot, ki vodi mimo jame Milkovića peč. Druga pot, leva, pa vodi skozi Ramino korito. Skratka, nadaljujemo desno. Pot se kmalu začne strmo vzpenjati mimo izrazitih, špičastih skal, ki občasno spominjajo na Kamene galerije, mimo katerih bomo hodili naslednji dan. Kmalu dosežemo točko, kjer se nam odpre pogled na morje. Naj omenim, da je v tem delu pot precej zaraščena, da ni sledi, ki bi dajale vedeti, da se po poti pogosto hodi. Ponekod je treba tudi prijeti za skalo, predvsem pa bodimo pozorni na markacije. Raste ogromno malin, ki so izjemno okusne. Bolj se bližamo jami Miljkovića peč, bolj je pot lepa, saj spominja na Premužičevo stezo. Narejena je po enakem principu.

Na mestu, kjer se nam z desne priključi pot iz kraja Lukovo Šugarje, ki leži ob jadranski magistrali, se začne naš zaključni vzpon do zavetišča Šugarska Duliba. Vzpon je precej strm in ga je približno 400 višinskih metrov. Večina vzpona poteka skozi gozd, potem pa sledi planinska pot po gorski livadi in grebenu, ki pripelje do zavetišča, kjer bomo prenočili. Ko dosežemo livado, se nam z leve strani pridruži pot, ki pripelje čez Ramino korito. Zavetišče Šugarska Duliba je bilo prenovljeno leta 2017 in omogoča spanje desetim ljudem. Pet minut naprej od zavetišča je tudi vodnjak s pitno vodo.

Tako, pred nami je prva noč v zavetišču. S kančkom sreče bomo v zavetišču sami. Pripravimo si večerjo, se dobro shidrirajmo, predvsem se pa spočijmo, saj je peti dan, dan, ki sledi, najdaljši in najbolj naporen. Zavetišče ima dve stekleni steni. Ideja arhitektke je bila, da ima obiskovalec čim bolj pristen stik z naravo. In ja, ko se uležemo in pogledamo gor, je nad nami nebo, polno zvezd. Neprecenljivo je spati v hotelu z milijon zvezdicami!

Nadmorska višina: 1200 m
Višinska razlika: 1075 m gor, 810 m dol
Razdalja: 15 km
Trajanje: 7–8 ur
Zahtevnost: 3 / 5