Gozd torej …

Gozd je v Sloveniji največje naravno bogastvo. S svojo lesno zalogo je izjemna dragocenost. Gozd ima tri funkcije, gospodarsko, ekološko in socialno. Da smo les potrebovali praktično za vsako gradnjo včasih in ga še tudi danes, je jasno. Večkrat v zgodovini so bile naše najbolj gozdnate planote Mežakla, Jelovica in Pokljuka posekane zaradi gospodarskih potreb, oglarjenja. Pogozdili so jih na novo. S smreko, ker ta najhitreje raste, kar je posledica nemške gozdne šole. Prevladujoča naravna gozdna združba na Slovenskem je bukovo-jelov gozd, torej bukev (Fagus sylvatica) in jelka (Abies alba). Kadar koli človek posega v naravni prostor, običajno postavi svoje interese pred zakonitostmi narave. Tako je danes preveč smreke in ta je najbolj izpostavljena različnim boleznim in ujmam. Ekološka funkcija gozda je prav tako jasna. Gozd varuje površje pred erozijo, ohranja kakovost vodnih virov, uravnava odtok. Gozd je čistilna naprava in zadrževalnik vode. Je največji naravni ekosistem pri nas. Daje zavetje velikim zverem, kot so medved, ris in volk, v njem živijo redke in izjemne vrste živali in rastlin, gozdna tla, debla dreves in še posebej odmrla drevesa pa dajejo življenjski prostor pticam, žuželkam, mahovom, lišajem, glivam. Gozdovi vplivajo na lokalno in globalno podnebje, blažijo veter, hrup, izločajo kisik in črpajo ogljikov dioksid, so skladišče ogljika, vezanega v lesni zalogi in v tleh, filtrirajo onesnažen zrak, blažijo temperaturne ekstreme in so naravna klimatska naprava. In potem nastopi socialna funkcija – sem sodi rekreacija, sproščanje, varovanje kulturne krajine, naravnih vrednot, je učilnica v naravi, ima estetsko in obrambno funkcijo. In tukaj bi lahko dodali, da je gozd tudi zdravilec, da ne rečem zdravnik. Živim ob gozdu in veliko časa preživim v gozdu. Do zadnjega leta sem hodila v gozd vedno z nekim namenom, da prehodim čim več kilometrov, tečem, sprehajam psa, nabiram borovnice, smrekove vršičke, bezeg, šipek, gobe, ki jih ne najdem … Vedno neko opravilo in vedno polno misli v glavi. Sedaj sem se naučila dojemati gozd drugače. Najprej mora človek narediti nekaj dihalnih in drugih telesnih vaj, da se sprostiš oziroma preide v celice več kisika in so tvoja čutila bolj odzivna. Sledi funkcija upočasnjevanja, ko opazuješ gozd počasi, zares počasi, kot polž. In potem lahko opaziš na deblih različne vzorce, lišaje, barve, občutiš mehkobo mahu, kar naenkrat stopaš po gozdu bos, opazuješ čmrlje v njihovi počasnosti. Ležim v viseči mreži ali kar na tleh na odeji in opazujem drevesne krošnje od spodaj navzgor, poslušam veter in zvok reke, prepoznavam ptice v njihovih simfonijah, vidim veverice, srne. Čas se ustavi. Ko pridem domov, sem kot prerojena in gledam, kdaj bom zopet imela tri ure časa, da se brezskrbno potopim v gozd.