Glasba

Rada ima glasbo, živim z glasbo, glasba je hrana moje duše. Nisem noben strokovnjak, le malo boljši ljubitelj in amater.

Poslušala sem sestavo, ki poje a cappella, sliši pa se, kot da imajo cel orkester. Torej s svojimi glasilkami, ustnicami, jezikom in kaj vem še s čim ustvarjajo zvok inštrumentov, dežja, strele, kitar, bobnov, ropotulj … Seveda tudi pojejo. Sedaj že veste, koga imam v mislih, Perpetuum Jazzile. Skupina je unikatna in nastopa širom Evrope. V preteklem letu so imeli 27 koncertov in sem prepričana, da so razprodani tako, kot je bil prvi v novem letu, ki so ga izvedli v Škofji Loki. To pa je res glasbena ekstaza. Prepevajo pretežno tujo glasbo, vsi pa poznate njihovo verzijo Golice. Pevci tudi komunicirajo s publiko, pripravijo nekaj vložkov, da se z njimi povežejo. Tako je proti koncu koncerta prišel na oder basist, ki je razložil, da so oni vokalna a cappella skupina. To pomeni, da vse, kar slišimo, izvedejo na odru v tem trenutku in nimajo nobenih pripomočkov ali inštrumentov, nobenega posnetka, kjer bi oni peli čez glasbeno podlago. Vse bobne in druge inštrumente ustvarjajo s svojim glasom in telesom. Eden od pevcev tako komunicira s publiko in pravi: »Ljudje nam tarnajo, da pojemo pretežno angleške pesmi. V redu, bomo pa tokrat zapeli še en venec nemških popevk. Vsi jih poznate, saj so še danes zelo znane.« Predno so začeli prepevati, sem pomislila, katere bodo. Stara sem petdeset let in nekaj čez, katere so nemške popevke, ki jih vsi poznamo in jih bodo morda prepevali. 99 Luftballons, ki jo je izvajala Nena. Uporna in protivojna pesem, ki izraža kritiko hladne vojne. Še danes je uspešnica po celem svetu. Drugo sem pomislila Ein bisschen Frieden, Vsaj malo miru, ki jo je na Evroviziji pela Nicole. Bila je zmagovalna pesem Evrovizije leta 1982. Zagotovo se spomnite mlade peke z belo kitaro in dolgimi lasmi. Sporoča, da želi živeti v miru. Katera je najbolj znana čebelica … To je Maja, pogumna, neustrašna. Ta risanka je imela spremljevalno pesem, ki jo vsi poznamo. Uganila sem. Vse tri pesmi in še druge so v priredbi predstavili kot tipične nemške, s katerimi navdihujejo nemško govorečo publiko. Doma so otroci povedali, da poznajo nekaj pevcev te skupine. Pevci nimajo plače, plačane imajo vse stroške poti, namestitev, hrane. Celotni koncert stane kot en malo boljši avto, obvezni del ekipe so tonski mojstri – bila je tonska mojstrica, tehnična podpora, lučkar, menedžerji, prodajna ekipa. Nič pa ni brez komponistov, ki prirejajo skladbe, umetniških vodij, ki vodijo skupino. Celota pa so vsi, ni zbora brez pevcev, niti brez tehnikov, prodajnikov in seveda ni katerekoli skupine brez publike. Če imate priložnost slišati in videti jih, ne bo vam žal.