Filmski Deseti brat

Deseti brat z letnico izida 1866 velja za prvi slovenski roman. Josip Jurčič ga je napisal v času, ko slovenski jezik med meščanstvom še ni bil nekaj samoumevnega, kar roman postavlja za enega pomembnih gradnikov v zgodovini slovenskega jezika. Poleg tematike, v središču je sicer ljubezenski trikotnik, poudarjen pa je predvsem ljudski motiv desetega brata, ima roman torej tudi pomen utrjevanja narodove identitete. Zato je bil Jurčičev Deseti brat vedno zanimiv tudi za obravnavo na drugih umetniških področjih. Dramatizacija romana je pogosto našla pot tako na profesionalne kot ljubiteljske gledališke odre.

Leta 1951 je Mirko Polič po romanu zložil istoimensko opero, dobrih trideset let kasneje pa je Vojko Duletič posnel tudi film z legendarno igralsko zasedbo (Radko Polič kot deseti brat, Bert Sotlar kot Krjavelj, v ostalih vlogah pa med drugim Stevo Žigon, Boris Kralj, Štefka Drolc, Volodja Peer, Angelca Hlebce …). Pred tremi leti so Desetega brata v režiji Iztoka Jožeta Basaja in izvedbi dramske skupine KUD Predoslje pripravili na prostem v njihovem že tradicionalnem prizorišču župnijskega posestva, v soboto pa smo si na isti lokaciji ogledali še filmsko premiero.

Po gledališču še film

Kot je pred projekcijo povedal režiser in za film tudi avtor scenarija Iztok Jože Basaj, je ideja, da bi igro prenesli še na film, padla že takoj po gledališki premieri junija 2018. »Premiera takrat ni imela sreče, saj je predstavo prekinil dež, smo pa začutili, da je igra kljub temu med občinstvom 'vžgala'. Zato smo se že takrat odločili tudi za film,« je povedal Basaj in dodal, da je sicer do prve klape preteklo še eno leto, dodatno leto v času epidemije so porabili za postprodukcijo, v soboto pa je bil film pripravljen in prvič javno na ogled.

Iztok Jože Basaj je nekaj bogatih izkušenj pridobil že s prvim filmom Lucija, ki ga je z ekipo domačega KUD Predoslje posnel leta 2014. Film je na YouTubu zbral že več kot 64.000 ogledov. »Seveda film zahteva povsem drugačen pristop, imeli pa smo prednost v tem, da predstava živi – v letih 2018 in 2019 smo jo ponovili 15-krat – tako da besedilo ni bilo problem, prav tako je bila dobra kemija med igralci in moja naloga je bila v prvi vrsti igro prirediti za film,« pojasnjuje Basaj in dodaja, da se je v prvi vrsti na novo lotil pisanja scenarija. »Nekaj besedila sem črtal, na drugi strani nekaj dodal, na koncu je ostalo za uro in petdeset minut čistega filma, kar je nekaj več, kot je standard za celovečerni film.«

Veliko posnetega za uro petdeset

Film so posneli v zgolj enajstih snemalnih dneh v treh poletnih mesecih leta 2019, in sicer na več lokacijah. Osrednja je bila župnijsko posestvo v Predosljah, snemali pa so še v naravnem okolju vasi Predoslje, Suha in Duplje, na gradu Strmol, v Dupljanski graščini Matjaža Mauserja, Vogvarjevi hiši v Dupljah in na pokopališču Suha.

Za celotno tehnično podporo je poskrbel predan kulturnik in član domačega društva Anže Ančimer. Kot direktor fotografije in snemalec, mojster osvetljave ter zvokovne obdelave je poskrbel tudi za celotno postprodukcijo, montažo in grafično opremo, na terenu seveda ob pomoči širše ekipe entuziastov iz društva. Kot pove Basaj, so na snemanjih pri različnih opravilih sodelovali tudi igralci in mnogi drugi – kdor je bil pri roki.

»Deseti brat mi je dal vetra,« je dejal Anže Ančimer, ki je v enaki vlogi sodeloval že pri prej omenjenem filmu Lucija. Da je bilo tokrat predvsem posnetega zelo veliko materiala, precej več, kot za končno dolžino filma, zato je imel v postprodukciji kar precej dela. »Večkrat je bilo treba pregledati vse posneto, da smo odbrali in zmontirali najboljše kadre, pri tem sem moral paziti na kakšne napake, ki jih na snemanju nismo opazili, in podobno.« Tokrat so snemali s tremi miniaturnimi kamerami, z vključenim snemalnikom zvoka, kar jim je nekoliko olajšalo snemanja. Anže, sicer zaposlen v tehnični službi Radia Slovenija, je precej večerov in noči preživel za računalnikom s slušalkami na glavi. »Film je bil sicer že lani januarja v grobem zmontiran, v času korone je projekt nekoliko zastal, jeseni pa smo začeli zaključna dela. V zadnjih 14 dneh sva z Jožetom preverila še nekaj detajlov, zamenjala nekaj sekvenc, tako da je bil film danes 'še topel iz pečice'.«

Maska za vsak karakter

»Sodelovanje z ekipo iz Predoselj je bilo fantastično,« je povedal oblikovalec maske Milan Gačanović, ki ga je v ekipo povabila dolgoletna kostumografinja za predosljanske predstave in tudi igralka Slavica Kljajić Krivec. Že za premierno predstavo je pripravil masko in naučil druge, da so ga zamenjali pri ponovitvah, ponovno pa se je pridružil na snemanjih filma.

»Masko vedno prilagajam tako liku v igri kot značajskim potezam igralca. Zdi se mi, da so se tudi zato igralci v svojih vlogah dobro počutili in se nekako poistovetili s tem, kar so imeli na obrazu. Marsikomu je maska pomagala, da se je nekako zlil z likom samim,« ob filmu razmišlja priznani modni stilist in masker Milan Gačanović in dodaja, da se je pri tem čim bolj poskušal tudi približati Jurčičevemu času. Njegovo delo je še zlasti opazno pri bližnjih posnetkih, ki so ena izmed številnih odlik filma.

Kot pravi profesionalci

Basaj je izbral prave lokacije, s katerimi se lahko tudi gledalci vračamo v čas 19. stoletja, naj gre za posnetke v interieru ali kadre, ki so nastajali v naravi. Igralci so izjemni. Velja poudariti, da gre za ljubiteljske igralce, ki po večini nimajo izkušenj s filmsko kamero. Posamezni kadri so posneti v enem kosu, ne glede na to, da trajajo po več minut. Pri tem poleg igralcev, ki so v svojih nastopih kar se da suvereni, vedno znova prepričajo dobro postavljene kamere in spretna kasnejša montaža. Pri gledanju posameznih situacij, tako dvojic, trojic kot tudi skupinskih prizorov v gostilni, se niti malo ne dolgočasimo. Pravi užitek je spremljanje nastopov izjemnega Francija Kozelja v vlogi Krjavlja. Imamo občutek, kot da sedimo poleg in nam pripoveduje, kako je hudiča presekal na dvoje. Prepričljivi so tudi pevski nastopi s slovenskimi ljudskimi, ki dodatno plemenitijo film.

V vlogi osrednjega lika desetega brata navdušuje Milan Bajželj. »Lahko rečem, da je igranje v predstavi in predvsem stik s publiko nekaj čudovitega. Ko se enkrat vživiš v vlogo, je igranje pravi užitek. Film je nekaj povsem drugega. Narediti moraš, kar ti naročijo, blizu ni nobene publike, ampak le režiser, tehnika in ostali del ekipe. Če prvič ni dobro, posnamemo še enkrat. Meni nekako manjka odziv publike, ta me vedno ponese,« je povedal Bajželj, ki je tokrat prvič igral v filmu. »Danes sem si prvič ogledal film in lahko rečem, da sem prijetno presenečen nad našim izdelkom. Ko igramo, nimamo občutka, kako bo videti končna verzija. Zdaj lahko potrdim, da smo dobro opravili. Če bo še kdaj priložnost, sem z veseljem zraven.«

Podobno pove tudi Gačanović in z besedami, da je film kljub ljubiteljski ekipi narejen zelo profesionalno, potrjuje, da bo z veseljem še kdaj sodeloval, če ga bodo le povabili. »Film je dobra spodbuda za naprej. Pustimo času čas, mogoče se res spet lotimo podobnega filma. Zdi se mi pomembno, da s tem ohranjamo slovensko kulturno dediščino, in čeprav je film narejen na ljubiteljski bazi, lahko rečem, da smo ga izvedli zelo profesionalno.«

»S filmom sem zadovoljen. Saj bi se dalo še kaj narediti drugače, a nekje se vendarle moraš ustaviti. Zase, menim pa, da to velja tudi za celotno ekipo, lahko rečem, da sem s filmom zelo zadovoljen. Kdo ve, kdaj se bomo lotili naslednjega,« je še povedal Basaj.

V KUD Predoslje konec poletja načrtujejo še nekaj javnih projekcij Desetega brata, potem pa bodo film ponudili tudi na YouTubu.