Filmi, ki dihajo z naravo

V Kinu Šiška je decembra lani potekal večer zimsko obarvanih kratkih filmov Mitje Legata, Kranjčana, ki s partnerko Katjo Pokorn, ki je tudi intenzivno vpeta v skupno filmsko ustvarjanje, živi v Virmašah. V Šiški so Legata poimenovali kot ustvarjalca vizualnih projektov o ekstremnih športih in velikega ljubitelja najhladnejšega letnega časa. Predstavljeni so bili naslednji filmi: Prvi zimski dan, dokumentarec o psički Shiyi (Shiya: The Snowboarder Collie) in Bele Borovničke.

Prvi zimski dan, kratka pravljica o čarovniku Zimniku, ki skrbi za zimo in se bori s spremembami naravnih ciklov, da bi rešil in obnovil svoj ljubljeni letni čas, je bil prikazan na filmskih festivalih v 16 državah. Film je bil recimo nominiran za nagrado za najboljši kratki film na festivalu IF3, prikazali so ga tudi na Festivalu slovenskega filma. Skupaj z drugima omenjenima filmoma pa so bili v Kinu Šiška premierno vsi trije skupaj prikazani prvič, ostala dva pa sta bila predvajana sploh prvič.

Film Shiya: The Snowboarder Collie je igrivi »dog-umentarec« o psički, zaljubljeni v zasnežene gore. Popelje nas skozi njene priprave na zimske podvige in osvajanje različnih dvatisočakov v slovenskih, avstrijskih in italijanskih Alpah. Bele Borovničke pa so zgodba o zimskem gorskem kolesarjenju na progi Borovničke pod Sv. Joštom nad Kranjem. V bistvu so vsi trije filmi nastali pretežno v alpskem prostoru in okolici Kranja ter Škofje Loke in ob močni ustvarjalni ekipi, ki v veliki meri prihaja z Gorenjskega.

Skozi vizualno pripoved odpirajo razmislek o odnosu med naravo, športom in odgovornostjo do okolja.

Prvi zimski dan je tekmoval tudi na zadnjem Bovškem filmskem festivalu (BOFF) v kategoriji Narava in ekologija. Mitja Legat se tu ne podpisuje samo pod režijo, temveč je tudi v vlogi kamermana in montažerja ter soscenarista, poleg Katje Pokorn. V filmu nastopata Aljaž Tepina in Matevž Maček.

Zase Mitja Legat pravi, da je filmski ustvarjalec, ki se osredotoča na povezavo med naravo in akcijskimi športi. »Kot sociolog po izobrazbi in ljubitelj narave ter naravovarstvenik po srcu združujem obe področji z vizualnimi deli, ki poudarjajo pomembne teme in lepote našega planeta.« Njegova pot s kamero se je za ljubitelja rolkanja začela pravzaprav klasično. »Naša subkultura je zelo izrazna, tako sama aktivnost kot tudi to, da se napredek in akterji spremljajo skoraj izključno skozi filme in fotografije v revijah. Tako sem si pri očetu že takoj izposodil kamero, prva je bila še na VHS-kasete, in smo se snemali med seboj. Nakar sem si zvil gleženj, pa sem tako več snemal in kasneje s prijateljem Lukom Šmidom začel sestavljati rolkarske filme naše ekipe KDC. V srednji šoli pa sta me prijatelja Bine Žalohar in Domen Bizjak, smučar in deskar prostega sloga, potegnila še v zimska snemanja.«

Spoštovanje do narave so mu vcepili že starši, nadaljuje. »Na primer reciklirali smo že, odkar sem bil majhen, mama je bila okrog tega kar striktna. (smeh) Oče pa je sploh velik ljubitelj rekreacije v naravi, vedno nas je 'vlekel' v gore, večino počitnic smo preživljali ob Bohinjskem jezeru in hodili na ture v okolici, pozimi sva tudi veliko smučala,« pripoveduje. »Zato mi je preživljanje prostega časa v naravi preprosto priraslo k srcu, lepote Slovenije na vsakem koraku pa me navdihujejo, kamorkoli grem – in posledično tudi moje projekte.«

Trije filmi, en večer v Kinu Šiška. Filmi so zelo različni. Kaj je tisto, kar jih po vašem mnenju najbolj povezuje?

Res gre za precej različne izdelke, a jih povezuje prav ljubezen do zime, ki je moj najljubši letni čas in je z malo domišljije lahko super platno za najrazličnejše vizualne projekte. Predstaviti sem želel predvsem nosilni film Prvi zimski dan, ampak se mi ni zdelo pošteno do obiskovalcev, da jim zaračunam vstopnico, predstavim en kratki film, povem nekaj besed in zaključim s »hvala, ker ste prišli«.

Prvi zimski dan je film, pravljica, ki uporablja lik Zimnika za razmislek o zelo realnih spremembah naravnih ciklov.

O globalnem segrevanju, izginjanju ledenikov ter krajšanju zimskega cikla je bilo posnetih že nešteto dokumentarcev, ampak se nas, predvsem pa svetovnih voditeljev ter ljudi na pozicijah moči in vpliva, na žalost nič ne prime. Tudi posamezniki smo preprosto otopeli in se nam s to temo skoraj ne da več ukvarjati, čeprav lahko že z lastnim opazovanjem vidimo, da gredo stvari le na slabše. Jaz to mogoče izkusim na bolj neposreden način, saj je moje delo (pilot drona na zimskih tekmovanjih FIS) ter veliko mojih projektov povezanih s snegom in vidim, koliko težje jih je izpeljati kot pred dvema desetletjema, ko sem začenjal. Predvsem pa sem si po zame precej mentalno napornem filmu Sora: tiha voda bregove dere, ki govori o katastrofalnih poplavah v Škofji Loki leta 2023, želel narediti nekaj zabavnega, lahkega za ogled, da bi bilo primerno za vse, tudi za otroke. Zraven pa sem še na subtilen način podtaknil razmislek tudi o tej temi.

Zakaj takšen pripovedni pristop in kaj vam ta omogoča, česar z dokumentarnim filmom ne bi dosegli?

Želel sem si narediti nekaj drugačnega – vizualno in konceptualno. Iz spomina v otroštvu se mi je večkrat vračala risanka, v kateri svizec na 21. december, torej prvi zimski dan, obrne koledar in pade enormna količina snega in se začne prava zima, kar je bila v šali vedno moja idealna varianta, da bi vedeli: aha, na ta dan pa bo in gremo na sneg. (smeh) In tako sva z življenjsko sopotnico (in stalno ocenjevalko mojih idej) Katjo Pokorn prišla do ideje o pravljici z bolj modernim zapletom in vključitvijo okoljevarstvene tematike ter malo drugačno predstavitvijo deskanja na snegu, ki ne temelji na posamezniku, ampak služi bolj kot sredstvo, s katerim lahko občudujemo Zimnikovo delo. Prednost je bila, da je bil projekt neodvisen od drugih, tudi financiral sem ga sam, zato sem si lahko vzel čas, ga dodelal do potankosti in na koncu lahko rečem, da sem – enkrat za spremembo (smeh) – zelo zadovoljen. Posebna potrditev je bilo njegovo gostovanje na festivalih v različnih državah, prejel je kar nekaj nagrad, uvrstili so ga v otroški program na Televiziji Slovenija, tako da bi si več res že težko želel.

V vaših filmih šport ni prikazan kot tekmovanje, temveč kot sobivanje z naravo: skozi deskanje, kolesarjenje ali pasje pustolovščine.

Jaz nisem tekmovalen človek. Nimam tega v sebi in sem že zelo kmalu zajadral v športe, kot so rolkanje ter deskanje na snegu in valovih, kjer so pomembni raziskovanje, doživetja in občutki, ki jih deliš z enako mislečimi prijatelji, ne pa tekmovanje. Večji del kariere sem zgradil na znamkah in reklamah, povezanih z akcijskimi športi, vendar me je pri nekaterih sčasoma začelo mentalno in čustveno zelo obremenjevati, da za prodajo izdelkov, škodljivih zdravju in/ali naravi, ne izbirajo sredstev, ne vzamejo v ozir ničesar in nikogar, še vesel sem bil lahko, da sem v peščici izbrancev, ki so lahko del majhne ekipe. Ter da moji na glas izraženi pomisleki glede takih zadev prej škodijo meni, kot pa naredijo kakršnokoli spremembo na bolje. Zato sem si zadal, da vsake toliko izpeljem lasten projekt, kjer mi ni treba odgovarjati nikomur, idejo lahko izpeljem čisto po svoje. Na koncu pa prav ti projekti dobijo najboljši odziv, kar mi spet da voljo in zalet, da se lotim naslednjega.

Vaši filmi so vizualno zelo močni, a hkrati subtilni v sporočilih. Kako vidite vlogo današnjega filmskega ustvarjalca pri odpiranju okoljskih tem, ne da bi pri tem zapadel v moraliziranje? Kaj želite, da gledalec začuti ob gledanju vaših filmov?

Seveda je nemogoče biti nepristranski pri takih temah, še posebno v dobi, ko največ oči pritegnejo ekstremna mnenja in kričeči naslovi, objektivna dejstva in poglobljeno branje pa ljudi bolj malo zanimajo. Zato se trudim to temo zapakirati v bolj vesele in kratke formate, ki nekako govorijo sami zase. Občinstvo se velikokrat podcenjuje. Menim, da pregledamo toliko video vsebin, da se neumnosti in prazne besede takoj začutijo. Tako raje stavim na preprostejše podajanje vsebin skozi lepe slike in pozitivne misli, v upanju, da se gledalca dotaknejo, ga pustijo dobre volje ter tako mogoče sam razmisli o določeni temi.

Film Prvi zimski dan je tisti, ki potuje po festivalih, Televizija Slovenija ga je predvajala 1. januarja, se pa že v februarju vrača na male zaslone.

Nedavno je bil Prvi zimski dan prikazan še v Avstriji, februarja prihaja na Festival gorniškega filma ter nekaj manjših festivalov, potem pa počasi zaključuje turnejo. Na RTV ga bodo vrteli v času božičnih in zimskih počitnic naslednjih nekaj let. Prvič že 7. februarja.

Kaj pa druga filma, kakšna prihodnost ju čaka?

Film o psički Shiyi letos šele začenja festivalsko turnejo, Bele Borovničke pa so v bistvu napovednik večjega projekta o gorskem kolesarstvu, o katerem s Katjo že nekaj časa razmišljava ob večernih debatah in glede na izreden odziv občinstva sva nekako dobila občutek, da je sedaj očitno prišel njegov čas. Zanimivo se mi zdi, kako nekatere ideje lahko dolgo časa počivajo nekje v »predalu«, potem pa kar naenkrat pride trenutek, ko se začnejo odvijati kar same od sebe. Z leti sem se navadil: s pomembnimi projekti ne maram hiteti, pustim jim, da se realizirajo po lastnem urniku, in tako potem nastajajo moji najboljši izdelki.