Dopust

Zaključujeva tritedenski dopust na otoku. Kampirava. Kot lani sva si tudi letos izbrala manjši kamp, ki slovi po miru (in tudi po visokih cenah). Zame bi bilo nemogoče in nesprejemljivo na dopustu poslušati nočne zabave. Potrebujem mir. Hvala bogu imava isti pogled. Posebnost kampa je lega. Pogled na odprto morje, levo se vidi otok Korčula, desno otok Vis, vmes je Sušac, manjša zaliva, kjer parkirajo jahte in jadrnice, ter manjša vasica s šestimi dalmatinskimi gostilnicami. Jaht in jadrnic je zelo veliko. Vse, ki parkirajo, morajo plačati privez ali pa večerjati v eni od gostiln. Večina jih izbere gostilne. Tako lokalni čolnarji cel dan in neprestano vozijo turiste z jadrnic do gostiln in nazaj na jadrnice. Škržati imajo svojo pesem in se ne ozirajo na turiste. Pogledov na morje nikoli ni preveč – od blizu ali z višine. Jaht, katamaranov in trajektov je dovolj, velikih in malih čolnov obilno. Ker se peljem samo enkrat na leto s trajektom, je to zame dogodek.

Dopust sva preživela, kot sva načrtovala: počasi, veliko in dobro sva kuhala, veliko hodila, plavala, malo veslala, brala in občasno klepetala s sosedi. Ker ni več otrok, ostane več časa za naju in najine hobije. Enkrat sva se s hidrogliserjem peljala na Korčulo. Precej podobno kot v mestu Hvar – ljudje s celega sveta, bogastvo plava po morju, babilon jezikov in visoke cene turističnih storitev.

Poleti si vzamem dolg premor od svojega poklica. Niti ne, ker bi to potreboval. Vsaj tako se mi zdi. Zelo rad, strastno in z velikim veseljem opravljam svoj poklic. Čeprav veliko terapiram, pišem in predavam, nisem utrujen, kot mnogi tarnajo in nujno potrebujejo dopust in odklop. Za daljši premor sem se odločil, ker so mi tako svetovali (skoraj zabičali) starejši terapevti. To je nuja, aksiom ali zakon v mojem poklicu. Da moram poskrbeti za odklop od človeških zgodb, ki jih poslušam. Ob čustveno-telesnem poslušanju drug drugega se namreč med nami, v naših stikih, podzavestno in brez naše volje pretakajo čustvene vsebine. Od teh prenosov potrebujemo odklop in premor. Znana slovenska dobrodelnica in humanitarka Anita Ogulin je zapisala: »Dragi socialni delavci, terapevti in drugi, ki dnevno nudite pomoč ljudem – poskrbite zase, jaz nisem znala.«

Po vrnitvi domov se ljudje radi pohvalimo, kje vse smo bili na dopustu. Prav je, da se odpočijemo in širimo obzorja. Še bolj pa je pomembno, s kom sem potoval in kako sem se imel, kako sva se imela oziroma kako smo bili drug z drugim. Ali znamo na dopustu sodelovati? Se imeti lepo? Ali uživamo v družbi drug drugega? Ali je preveč alkohola in manj stika? Ali je veselje pristno ali prisiljeno? Ali komaj čakamo, da gremo domov in spet v službo, da se odpočijemo od preveč bližine? Ali si sploh upamo privoščiti si sprostitev? Predvsem lastniki podjetij in kmetij, direktorji to težko storijo – naredimo to, dokler smo živi.