Cerkev sv. Primoža in Felicijana, avtor Rok Gašperšič

Rokova radikalna uporaba digitalnega zooma na telefonu botruje pikselaciji in degradaciji detajlov, kar pa tej fotografiji daje videz, ki nas spominja na slovenska impresionistična slikarska dela.

Meglice s svojo fluidnostjo in nestanovitnostjo v horizontalnih plasteh brišejo točnosti, obenem zakrivajo in odkrivajo, simbolizirajo negotovost, nepredvidljivost. Zaradi tonalitete so na ozadju, na katerem prevladujejo temnejši toni – oblaki, ki služijo kot zadnji plan in zakrivajo horizont, kar simbolizira brezčasje, brezmejnost, eteričnost, so metafora oceana, v katerem cerkev s svojim zvonikom, ki je najmočnejši vertikalni element in s stabilnostjo to meglo prebada in predstavlja trdnost, svetilnik – varnost. To podpre množica silhuet (ljudje, krhkost proti duhovnemu, večnemu), ki se zbirajo v bližini cerkve in prav s tem sami rešujejo podobo, ki bi brez njih lahko potonila v morju dekorativnih podob na razglednicah.

Če je legendarni fotograf Steve McCury leta 1989 posnel krajinsko fotografijo iste cerkve, je Rok leta 2026 posnel podaljšek slovenskih impresionističnih del, z občutljivostjo za notranje, minimalizem in tišino. Prav zaradi pretirane uporabe zooma v kombinaciji z motiviko mu je hote ali nehote to tudi uspelo.

V vsej nedefiniranosti bi morda ne bilo odveč kakšno vizualno sidro, morda več planov, nekaj bolj zemeljskega – determinističnega, ki bi uravnoteževalo oba pola: eteričnost in zemeljskost.